Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Reforma šole je nujna, ni dvoma. Strinjam se tudi z njenimi glavnimi točkami: postaviti v prvi plan znanje (podajanje znanja je prva naloga šole!), vrniti avtoriteto učitelju, ga razbremeniti prekomernega administriranja… . Toda sprašujem se, kako bo to mogoče udejanjiti v praksi.
Pišem iz nekih izkušenj (kot bivši pedagog). Podajanje znanja – glavna naloga šole. Večina učiteljev sodobne šole bi se strinjala, kaj je tu največji problem: vzpostavljanje »pedagoškega miru«, obvladovanje razreda. Namreč, če ti pogoji niso izpolnjeni (nek red v razredu), potem je podajanje znanja oteženo, če ne celo povsem onemogočeno. Zato bi (po mojem) šolska reforma morala začeti tu: pri vzrokih za takšno stanje, zakaj je to postalo tako velik problem (zaradi katerega je šola zašla tudi v hudo kadrovsko krizo).
Nakazati želim, zakaj šolska reforma s svojimi točkami in programom teh problemov ne bo mogla rešiti, zakaj po poti politike (sistemsko, z zakonodajo) sploh niso rešljivi.
Začel bom z glavnim vzrokom za takšno stanje v šoli (kot ga vidim), to pa je zavožena (permisivna) vzgoja v družini. In če se soočimo z vzroki zanjo, bo, mislim, bolj jasno, zakaj (tudi desna) politika tega vzroka ne more odpraviti. Gre namreč za probleme moderne dobe kot takšne, v katere se je zapletla zaradi negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo. Gre torej za njene glavne dosežke, za tisto, kar jo je ustvarilo in kar jo ohranja. Posledice teh učinkov so: izguba smisla (življenja, trpljenja) in kriza okolja, sploh nevarni svet negotove prihodnosti. Na takšen svet so starši spravili svoje otroke, posledica je, da se jim smilijo, posledica pa je crkljanje.
Ena od posledic tega razvoja (»napredka«) sta tudi racionalizem in materializem naše dobe, njuna posledica pa je tudi današnji ateizem (brezboštvo, poganstvo), posledica katerega pa je odtujenost (duhovna kriza) ljudi, tudi odraslih, ne le otrok. Ta odtujenost pa je spet eden od močnih vzrokov za destruktivno (moteče) ponašanje učencev v razredu.
So seveda še drugi vzroki za kaotično stanje v učilnicah: kriza družine, moralna kriza družbe, odsotnost etičnih temeljev – kar vse se prenaša tudi v šolo. Nesrečni otroci iz neurejenih in razbitih družin (in teh je vedno več!), pokvarjenost sveta, kar vse mladi dihajo kot zrak, škodljivi vplivi digitalne tehnike… . In kako bo politika (reforma) zmogla vse to popraviti, odpraviti, izboljšati??!
Kaj sploh ob tem lahko naredi politika? Izboljša naj zavoženi šolski sistem, v katerem še iz časov komunizma deluje neka usodna napaka: morje pravic učencev, katerih se le-ti (in njihovi starši) zelo dobro zavedajo. Danes otrok, če je v šoli kaj narobe, doma ni tepen (kot je bilo to redno včasih), pač pa pridejo starši z advokatom zaščitit svojega nedolžnega ljubljenčka. Jasno, da si bo on ob vsem tem v razredu upal in si dovolil VSE!
Vse to (tak sistem in tak odnos in način staršev) se seveda neposredno navezuje tudi na avtoriteto učiteljev, ki je danes zaradi tega dokončno porušena. Za to zrušenje so v veliki meri res odgovorni starši, ki bi pri vzgoji morali s šolo so-delovati, jo podpirati, a otroci doma iz njihovih ust slišijo večinoma le kritiko in slabe stvari na račun šole in učiteljev.
In mislim, da pri tem prevečkrat pozabljamo še na nekaj: v starih časih je večina znanja prihajala po šoli – po učiteljih, danes pa otroci večino znanja dobijo iz številnih drugih virov informacij – zasluga moderne tehnike. In tudi pri tem politika ne more nič.


