Piše: Tone Kuzma
Spoštovane državljanke in državljani! Pred nami je referendum o interventnem zakonu, ki odpira pomembna vprašanja naše skupne prihodnosti. Ne gre zgolj za politično obračunavanje, strankarske interese ali ideološke razlike. Gre za vprašanje, kakšno Slovenijo želimo zapustiti svojim otrokom in vnukom. Gre za pravice delavcev, socialno varnost, javno zdravstvo, davčno pravičnost in predvsem za dostojno življenje vseh ljudi, tudi tistih, ki si kruh služijo s poštenim delom.
Pravica do boljšega življenja je očitno čudna stvar. Nekateri politiki jo imajo polna usta, dokler je treba o njej govoriti. Ko pa bi jo morali priznati tudi ljudem, ki razmišljajo drugače, se začnejo težave. Takrat postanejo pravice delavcev strošek, socialna varnost razvajenost, solidarnost pa nevarna ideja.
Pred referendumom se znova razkriva stara resnica, veliko je tistih, ki zagovarjajo enakost, dokler ta služi njihovim interesom. Ko pa bi boljše življenje pripadlo tudi navadnemu človeku, postanejo njegovi največji nasprotniki.
V politiki je včasih dovolj, da človeku obljubiš nekaj, česar nikoli ne nameravaš uresničiti, pa boš našel množico, ki ti bo ploskala. Toda koliko časa bomo še tolerantni do tistih, ki našo poštenost izkoriščajo? Koliko časa bomo še poslušali o nujnosti varčevanja, medtem ko se privilegiji nekaterih ne zmanjšujejo?
V državi, ki se rada ponaša s socialno pravičnostjo, bi morali najprej poskrbeti za človeka. Za delavca, ki vsak dan s svojim delom ustvarja dodano vrednost. Za upokojenca, ki je desetletja prispeval k razvoju države. Za mlado družino, ki si želi varne prihodnosti. Za medicinsko sestro, trgovko, voznika, učitelja, obrtnika in vse druge, brez katerih Slovenija ne bi mogla normalno delovati.
Toda namesto da bi se ukvarjali z njihovimi težavami, se ukvarjamo z ohranjanjem političnih položajev, vpliva in privilegijev.
Z golo kostjo lahko kupiš samo psa. Človeka pa ne moreš in ne smeš kupovati z drobtinicami, praznimi obljubami in strahom pred prihodnostjo.
Tisti, ki se nenehno razglašajo za rešitelje naroda, bi morali najprej pokazati, kaj so dejansko naredili za ljudi, ki živijo od svojega dela. Lepih besed in velikih obljub smo že slišali dovolj. Ljudje ne potrebujejo političnih predstav, temveč konkretne rešitve.
Še posebej zaskrbljujoče je, kadar so nekateri pripravljeni žrtvovati skupno dobro, javno zdravstvo, socialno varnost, delavske pravice in dostojno starost samo zato, da bi ohranili svoje interese.
In prav takšno ravnanje je največja nevarnost za vsako družbo, ko posameznik zaradi lastne koristi ne vidi več škode, ki jo povzroča vsem drugim.
V politiki se včasih zdi, da je dovolj, če svoje interese predstaviš kot domoljubje, svoje privilegije kot zasluge in škodo za večino kot nujno žrtev za prihodnost države.
Tisti, ki so se enkrat oprijeli svojih političnih nazorov, so pogosto pripravljeni braniti celo stvari, ki jih sploh ne razumejo. Ne preverjajo več, kaj je dobro zanje, za njihove otroke in vnuke. Branijo politične barve, ne pa lastne prihodnosti.
Toda referendum ne bi smel biti glasovanje o političnih barvah. Moral bi biti predvsem glasovanje o tem, kakšno družbo želimo ustvariti in kakšno prihodnost želimo omogočiti ljudem.
Ali želimo Slovenijo, v kateri bo dostojno življenje privilegij peščice, medtem ko bo večina vse življenje delala, plačevala in se odpovedovala?
Ali želimo državo, v kateri bodo pošteni delavci vedno znova poslušali, da je treba potrpeti, medtem ko bodo privilegirani še naprej živeli brez občutka za vsakodnevne skrbi navadnih ljudi?
Ali pa želimo državo, v kateri bodo delo, poštenost, solidarnost in človekovo dostojanstvo ponovno nekaj vredni?
Zato se moramo vprašati, bomo še naprej tiho opazovali, kako nam jemljejo tisto, kar smo ustvarili, ali bomo končno pokazali, da Slovenija ni država peščice privilegiranih, ampak država vseh njenih ljudi?
Zato naj bo 6. december 2026 priložnost, da se vprašamo, na kateri strani zgodovine želimo stati. Na strani privilegijev ali na strani dostojanstva? Na strani ozkih interesov ali na strani skupnega dobrega?
Kajti na koncu ne bomo živeli od političnih obljub, medalj, govorov in ideoloških prepirov. Živeli bomo od svojega dela, svoje solidarnosti in od tega, kakšno družbo bomo zapustili svojim otrokom.
Ko privilegirani zahtevajo žrtve od delavcev, to ni solidarnost. In ko nam nekdo govori, da dela za našo prihodnost, medtem ko ogroža našo varnost, je skrajni čas, da začnemo razmišljati s svojo glavo.
Slovenija potrebuje manj privilegijev za izbrance, manj praznih obljub in več pravičnosti. Potrebuje spoštovanje do dela, varnost za družine, dostojno starost za upokojence in prihodnost za mlade.
Ne zahtevamo privilegijev. Zahtevamo pravičnost.
Ne zahtevamo miloščine. Zahtevamo spoštovanje.
Ne zahtevamo nemogočega. Zahtevamo državo, v kateri bo pošteno delo omogočalo dostojno življenje.
To ni leva ali desna zahteva. To je zahteva ljudi, ki želijo živeti v pošteni, pravični in solidarni Sloveniji.
Naj Slovenija končno postane država ljudi, ne pa država privilegijev!
