Piše: dr. Stane Granda
Staro, nekoliko romantično poimenovanje občinskega predstojnika pove, kakšen odnos so imeli naši predniki do te funkcije. Menda so jo prinesli v naše kraje že ob naselitvi, saj je neslovenskega izvora. Župan, Župančič, Zupan, Zupančič, Rihter, Rihterič ali Rihteršič, Sodec, Sodja, Špan … so nekateri priimki, ki izhajajo iz opravljanja te funkcije.
Ne gre za rodovnega, ampak za teritorialnega funkcionarja, kar posredno sporoča o stanju takratne slovenske družbe. Ko so Uskoki pribežali k nam, so se z njim najtežje sprijaznili. Območje županove oblasti je obsegalo župo, srenjo pa tudi komuno in podobno. Prvič se omenja leta 777. Manj je znano, da je župnica posest, ki jo je dobil župan za plačo. Župniku so naši predniki rekli fajmošter. Županov niso imela samo podeželska naselja ali skupine njih, ampak tudi trgi in mesta, ki pa so jih ustrezno priredili oziroma so jim bili v taki obliki podeljeni od ustanoviteljev.
Mogoče je ena od skrivnosti, zakaj smo Slovenci »stali in obstali«, tudi življenje v župah. Zadovoljilo nas je in se v višje nismo zaletavali. Bile so samoupravne enote v najbolj plemenitem pomenu besede. Njihovi pripadniki so iz svoje srede izvolili ne najbogatejšega, ampak pametnega, preudarnega, za vse sprejemljivega moža, ki je bdel nad skupno vaško pestjo gmajn v obliki pašnikov, tudi (slabega) gozda, vaškimi potmi, studenci, kali … Bdeti je moral tudi nad odnosi med ljudmi, pospeševal je vaško solidarnost. Posebna skrb je veljala vaškim revežem, ki jim je morala pomagati vsa skupnost. Ponekod je zanje obstajala tudi vaška hišica. Z razvojem fevdalizma in drugih oblastnih struktur so njegove obveznosti samo naraščale. Bil je po eni strani zastopnik kmetov, po drugi pa je moral skrbeti za izvrševanje oblastnih ukazov – zlasti v času zdravstvenih epidemij in naravnih nesreč, že v 18. stoletju pa tudi pri rekrutacijah, kar je bilo najbolj zoprno. V primeru vojne nevarnosti je moral poskrbeti za varnost župe ter organizirati preganjanje nepridipravov in drugih nepoklicanih. Oblastem je ta sistem zelo ustrezal, saj se je moral sam vzdrževati. Župan je počasi postal del slovenske ljudske oblasti in narodnega ponosa. Bil je nosilec in porok odpora proti močni osrednji oblasti ter varuh pred centralizacijo. Lokalna samouprava – njeno poznavanje oziroma delovanje v njej – je najstarejša oblika državljanske vzgoje. Prav zato so vaško samoupravo zelo sovražili totalitarni režimi od fašizma do komunizma, ki je iz krajevne samouprave ustvaril njeno karikaturo. Seveda je šla krajevna samouprava v nos tudi liberalcem, ki so se zavzemali za večje občine, predvsem pa take, iz katerih bi bilo mogoče iztisniti finančne ali materialne koristi (na primer vaški kamnolom ali vaški gozd). Poglavitni vir spora med pripadniki podeželskih občin in oblastniki je bil praviloma lov. Ta je bil vedno šport oblastnikov in premožnih nasploh.
Zgoraj navedena dejstva, ki so daleč od popolnosti in sistematizacije, imajo namen opozoriti na pomen občinskih volitev za Slovence. Župan in njegovi svetovalci, ki imajo v zgodovini različne oznake, so v bistvu odraz ter zunanja pa tudi moralna podoba prebivalcev tega območja. Ob tej trditvi se mnogi Ljubljančani verjetno zdrznejo, toda to ne spreminja dejstva. Zlasti velja ta trditev za tiste, ki ne gredo volit, potem pa so jih polna usta kritike izvoljenih. Občinske volitve niso nič manjša državljanska dolžnost kot parlamentarne. So dokaz naše zrelosti, občutka dolžnosti in spoštovanja lastne civilizacije – predvsem pa dokaz naše osebne kulture, občutka solidarnosti in resničnega humanizma. Pri Slovencih pa zaradi starosti in pomena za naše nacionalno preživetje pomenijo tudi odnos do naroda. V časih, ko nam dr. Golob in njegovi ponujajo popolno destrukcijo slovenstva, ko zaničujejo največji dosežek Slovencev v zgodovini, ko se javno norčujejo iz po vojni umorjenih, ko je laž enakovredna resnici, nemorala morali, kraja in korupcija poštenju, je zavrnitev njegovih ljudi ne samo nacionalna dolžnost, temveč dokaz živega upanja v slovensko prihodnost.
