Piše: Bogdan Sajovic
Zunanjepolitična doktrina predsednika Trumpa je poimenovana »Donroejeva doktrina«. Načeloma naj bi se osredotočala na zahodno poloblo. Zmaga demokratov na vmesnih volitvah lahko prepreči Trumpovo upanje, da se bo »zapisal v zgodovino«.
Že dobrih sto let je modus operandi ameriških predsednikov podoben. V prvem mandatu se posvetijo predvsem notranji politiki, v drugem pa zunanji in se skušajo »zapisati v zgodovino«.
Povprečnemu Američanu je načeloma povsem vseeno, kaj se dogaja zunaj ameriških meja; dobršnemu delu je celo vseeno, kaj se dogaja zunaj njihove zvezne države. Po statistikah 85 odstotkov Američanov v življenju ni stopilo preko ameriških meja. V veliko večino Američanov je vgrajeno prepričanje, da so ZDA »največja država, kar jih je kdaj bilo«, zato ne vidijo nobenega posebnega razloga, da bi se zanimali, kaj se dogaja zunaj meja. Dokler jih nihče na napade, je vse v redu.
Povprečnega Američana zanimajo delo, nizki davki, stanovanja, nizke obrestne mere za kredite, poceni gorivo ter delujoča sodišča in policija. Če je to zadovoljivo, je tudi predsednik »okej« in si zasluži še en mandat. Če ne, je treba voliti za tistega drugega.
Zato se vsak ameriški predsednik potrudi, da se v svojem prvem mandatu prednostno posveti notranjim zadevam, v drugem pa se poskuša »zapisati v zgodovino«. Vendar na notranjepolitičnem prizorišču žoge vseeno ne sme popolnoma izpustiti iz rok, saj lahko v nasprotnem primeru njegova stranka doživi debakel na vmesnih volitvah sredi njegovega drugega mandata, tak debakel pa bo otežil njegovo »vpisovanje v zgodovino«.
Čeprav je Donald Trump najbolj nekonvencionalen, da ne rečemo ekscentričen predsednik v zadnjih sto letih, če ne v celotni ameriški zgodovini, se je držal uveljavljene formule – v drugem mandatu je fokus na zunanji politiki. Vendar je tudi v tem primeru zelo edinstven; preskakuje od agresije do popustljivosti, od širokopoteznosti do drobnjakarstva. Tovrstna taktika zbuja negotovost tako med zavezniki kot nasprotniki in spravlja v obup poklicne diplomate.
Donroejeva doktrina
Trumpova zunanja politika v drugem mandatu temelji na pristopu »America First« oziroma, kot jo v Trumpovem kabinetu tudi imenujejo, na »pristopu prilagodljivega realizma«. Poudarja sfere vpliva, transakcijsko sklepanje dogovorov, zmanjšanje dolgoročnih čezmorskih obveznosti zunaj zahodne poloble, pritisk na zaveznike, naj več porabijo za lastno obrambo, ter selektivno uporabo vojaške in ekonomske sile.
Glavne značilnosti so dajanje prednosti zahodni polobli, priznavanje multipolarnega reda in interesov velikih sil (zlasti Rusije in Kitajske), visoke carine, ekonomski pritisk ter mešanica pozivov k mirovništvu in eskalacijskih dejanj.
Za Trumpovo zunanjo politiko se je že uveljavilo ime Donroejeva doktrina (Donroe Doctrine). Ime je skovanka iz imen Donald in Monroe, sama doktrina pa naj bi bila sodobna različica Monroejeve doktrine iz leta 1823, prilagojena politiki predsednika Donalda Trumpa v njegovem drugem mandatu.
Originalna Monroejeva doktrina sicer sega v leto 1823, ko je ob propadanju španskega južnoameriškega kolonialnega imperija ameriški predsednik James Monroe izjavil, da evropske sile ne smejo več kolonizirati Amerike ali posegati vanjo, tj. zahodno poloblo. Pod sloganom »Ameriko Američanom« so ZDA območje obeh Amerik razglasile za svojo vplivno sfero. Pozneje, zlasti z dodatkom predsednika Theodora Roosevelta iz leta 1904, je doktrina postala utemeljitev za ameriške intervencije v Latinski Ameriki, ki jo je Roosevelt poimenoval »ameriško dvorišče« (American Backyard).Uporabljali so jo tudi za bolj ali manj subtilne pritiske na evropske države, da regijo dekolonizirajo, in celo kot razlog za odkup kolonij, denimo Deviških otokov od Danske leta 1917.
Donroejeva doktrina danes pa je Trumpova posodobljena različica, ki jo v predsednikovem kabinetu uradno imenujejo tudi »Trumpov dodatek (corollary) k Monroejevi doktrini«. Pojavila se je v Nacionalni varnostni strategiji ZDA iz leta 2025, Trump sam pa je ime uporabil po ameriški akciji proti venezuelskemu predsedniku Nicolásu Maduru januarja 2026.
Prioritete Donroejeve doktrine so:
- ZDA morajo ponovno vzpostaviti prevlado (preeminenco) na zahodni polobli.
- Preprečiti vpliv zunanjih sil (predvsem Kitajske in Rusije) v regiji – na primer kitajsko prisotnost v Panami ali rusko/iransko v Venezueli.
- Uporabiti vojaško, ekonomsko in diplomatsko moč proti grožnjam, kot so mamilarski karteli, ilegalne migracije in »nestabilne« vlade.
- Osredotočiti se na »svoje dvorišče« (tj. Ameriko) namesto na oddaljene konflikte po svetu.
Trump je dejal: »Monroejeva doktrina je bila pomembna, a smo jo presegli. Zdaj ji pravijo Donroejeva doktrina. Ameriška prevlada na zahodni polobli ne bo nikoli več vprašljiva.«
Poudarek na zahodni polobli
Poudarek Trumpove zunanje politike je torej na zahodni polobli, zato je januarja 2026 sprožil napad, v katerem so ujeli venezuelskega predsednika Nicolása Madura. Napadu so sledili dogovori o nafti z začasno vlado, kar je izničilo vpliv Kitajske in Rusije v tej državi. Za poudarjanje novega stanja pa je okrepljena ameriška vojaška prisotnost (udarna skupina letalonosilk) v regiji.
ZDA so pod Trumpom sprožile napade na plovila trgovcev z drogami v Karibih. Septembra 2026 je Trump v govoru na Generalni skupščini ZN ponovil svojo zavezanost uporabi »neprimerljive vojaške moči« proti kartelom, ki jih je označil kot »ISIS zahodne poloble«. V tem govoru je tudi napovedal gradnjo regionalne koalicije »Ščit Amerik«, ki naj bi iz obeh Amerik izrinila ves tuji vpliv – tako vpliv Rusije in Kitajske kot tudi preostanek evropskega vpliva, ki je danes v resnici neznaten. Za nameček pa bi bila koalicija tudi orodje za dokončno zatrtje ilegalnih migracij in trgovine z drogami.
V skladu s politiko izganjanja tujega vpliva se je povečal pritisk ZDA na Panamo z zahtevami po koncesijah, morebitni vrnitvi nadzora nad Panamskim kanalom v ameriške roke in izstopu Paname iz kitajske pobude Pas in cesta.
Trump je izvajal tudi pritisk na Dansko glede Grenlandije. Ponudil je odkup otoka (kar sicer ni prva tovrstna ameriška ponudba), ne preveč subtilno pa je grozil tudi z intervencijo in aneksijo otoka. Ne eno ne drugo se na koncu ni zgodilo, je pa bil septembra letos podpisan varnostni sporazum o Grenlandiji z Dansko, ki je razširil ameriški dostop in omejil dostop Kitajski.
In simbolično je Trump v potrditev ameriškega primata v regiji izdal odločbo, da se geografsko ime »Mehiški zaliv« preimenuje v »Ameriški zaliv«.
Bližnjevzhodni odstop od doktrine
A očitno Donroejeva doktrina ni v granit vklesana. ZDA so se namreč v drugem mandatu predsednika Trumpa močno vpletle v dogajanja na Bližnjem vzhodu.
Najprej v Gazi, kjer so ZDA nastopale v vlogi mirovnega posrednika. Mirovni načrt predsednika Trumpa je predvideval konec spopadov, razorožitev Hamasa in predajo Gaze »zmernim« Palestincem. Sledila naj bi postopen umik izraelskih enot iz Gaze in obnova območja pod patronatom ZDA. Predlagan je bil širokopotezen načrt izgradnje ekonomske cone, ki bi prispevala k stabilnosti v regiji. Načrt trenutno visi v zraku krhkega premirja.
Nasprotno pa so se v primeru Irana ZDA krepko vmešale v dogajanje. Sodelovale so v prvem napadu Izraela na iranske jedrske zmogljivosti lani poleti. Od februarja letos pa so ameriške oborožene sile krepko vmešane v spopad z Iranom.
Premirja še ni na vidiku, posledice pa občutijo tudi Američani. Izjemno se je namreč povišala cena goriva in kot rečeno, je to eden izmed dejavnikov, ki še kako vpliva na ameriške volitve. Nezadovoljstvo lastne volilne baze lahko povzroči zmago demokratov na vmesnih volitvah, kar pomeni, da bi predsednik Trump izgubil podporo zakonodajnega telesa. To bi zelo otežilo – če ne celo uničilo – njegovo upanje, da se bo »zapisal v zgodovino«.
