Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
V poduk javnim medijem in večini komercialnih, prav tako partijskim, po nocojšnjih (7.11.) večernih poročilih na javni televiziji.
Z mediji se resnično ne ukvarjam.tsda, preveč jih poznam, saj sem že kot študentka (1962-1963) delala v eni od političnih dokumentacij na RTS Ljubljana, kjer sem se seznanila z jugoslovansko medijsko politiko, z notranjo, še zlasti pa z zunanjo. Kaj bi lahko rekla o tedanji medijski politiki? Ker je ni bilo, če izvzamem lažnivost, ničesar. Smilili pa so se mi novinarji, ena sama “uboga gmajna” novinark in novinarjev, skoraj samih pametnih in pridnih, ki v resnici niso smeli uporabljati niti svoje pameti niti svojega veselja do dela. V vsaki pisarni je bil vsaj en udbovec, običajno tisti, li je imel najnižjo izobrazbo. Najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, ker so vsi priznavali, da trpijo nasilje in neumnosti svojih partijskih šefov, seveda pa so priznavali, da bolje ne bo nikoli. Samo v tujino se je lahko izselil dober novinar, tako kot jih je kar nekaj za vedno odšlo. Takšno stanje v medijskih uredništvih, kot v katerem od koncentracijskih taborišč, ni bilo všeč nikomur, razen največjim partijskim šefom. Če jim je bilo res, mislim, da so lagali sami sebi, vsaj tako so name takrat delovali – celo veliki medijski šefi. Ena sama hinavščina. Sama dikratura in samocenzura.
Ker sem poznala vzdušje na RTS pred osamosvojitvijo Slovenije (1991), sem pred in med osamosvajanjem Slovenije verjela, da vsi slovenski mediji dobesedno hrepenijo po medijski demokratični svobodi. Verjela sem, da bodo razglasili za državni praznik dan, ko v pisarnah ne bo več udbovcev, na vodilnih mestih nikogar od partijcev, program pa bo smel vsebovati slovenske domoljubne vsebine, ne pa samo jugoslovansko bratstvo in enotnost, seveda brez trohice jugonostalgije. Zmota. Že takoj po osamosvojitvi so v številnih uredništvih javnega radia in televizije – še bolj trdno kot v jugoslovanskem komunizmu – prevzeli vajeti v svoje partijske roke politični levičarji. Niti zardela niso “zlata peresa” slovenskega novinarstva, še zlasti na javnem radiu in televiziji, ko so hlastno pograbila priložnosti in možnosti, da bi čim močneje očrnila in obsodila čim več nedolžnih – a obsojenih – žrtev novega – slovenskega – obnovljenega starega jugoslovanskega partijskega revanšizma nad dolgo vrsto najuglednejših – vodilnih – osamosvojiteljev, v bistvu žrtev Kučanovega klana. (O njem je napisal – svojega – slovenskega – pulitzerja, in moral zaradi njega umreti, tudi veliki osamosvojitelj – novinar z veliko začetnico – Danilo Slivnik). Partijska disciplina je tudi po osamosvojitvi narekovala javnemu radiu in televiziji skoraj POPOLN MOLK o glavnem vzroku (ne le o skoraj gotovo lažnem atentatorju) za likvidacijo enega predsedniškega kandidata in o zelo sumljivo nenadnem smrtonosnem obolenju enega od predsednikov vlade. Že samo poročanje v javnih medijih je kazalo, da je bilo naročeno s pravega (partijslega) vrha, naj novinarji o teh dveh smrtih priljubljenih politikov kažejo gledalcem več veselja kot žalosti.
Glavna sporočila ob teh dveh smrtih so bila dokaj korektna, vse poročanje v javnem radiju in na televiziji po prvih informacijah pa je bilo zadržano, brezčutno. Zelo malo smo državljani Slovenije izvedeli tudi o vzrokih in posledicah afere Baričevič in afere Fotopub. Smo pa nocoj (7.11.) ob osmih v glavnih poročilih poslušali o “cunamiju” brezpilotnega letala, ki je menda slikalo “podkovtrje” nekega zelo nepriljubljenega skrajnrga levičarskrga politika, ki bi bil rad župan Ljubljane, morda z novim Fotopubom in mamilarsko tržnico namesto sedanje s hruškami in solato, že tako močno okrnjene. Zdaj, ko je storil samomor umetniški vodja Fotopuba, je verjetno prva želja z brezpilotnikom prestrašenega kandidata za župana Ljubljane novi kulturni center Fotopub. V marsikaj ne verjamem, verjamem pa, da bodo novinarji v slovenskih javnih medijh kmalu največ slovenskih milijonarji. Denar jim gleda že iz ušes.
