Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Z vsemi točkami te reforme se strinjam, prva se seveda nanaša na znanje. In to naj bi bila tudi prva naloga šole: usvajanje znanja. Potem je to še vzgoja za domoljubne vrednote, objektiven pogled na zgodovino, vračanje avtoritete učiteljem, osvobajanje od pretiranega administriranja… . Vse to je pohvalno, še posebej, ker je leva šolska politika na teh področjih mnoge stvari odpravila, izkrivila, zavozila.
Imam pa mnogo pomislekov (kot bivši pedagog). Sprašujem se, kako bo točke tega programa mogoče sprevajati v kruto realnost sodobnega šolskega vsakdana, sploh v enem mandatu, če je v šoli že desetletja toliko stvari zavoženih. Podajanje znanja mladim generacijam: to je mogoče le ob nekem redu v razredu v razredu (»pedagoški mir«), zato se v šoli že od nekdaj govori o »učno-vzgojnem procesu«. Dejstvo pa je, da učitelji že desetletja jamrajo, kako je vsako leto težje učiti. Problem je, da morajo večino napora in energije vlagati v to: v vzdrževanje nekega reda, v krotenje razpuščene mladine, in ti problemi se iz leta v leto stopnjujejo. Toda ali ob tem lahko govorimo o vzgoji? Zame to ni vzgoja, ampak dresura.
Problemi (vzroki za to stanje) pa so zelo kompleksni, problematika sodobne šole je mnogoplastna. Na kratko bi jo označil z naslednjimi besedami: zavožena družba in zavožen (šolski) sistem. Za temi besedami se seveda skriva mnogo stvari, problemov, o vseh tukaj ne morem pisati. Rad bi se dotaknil nekega globinskega problema, o katerem se skoraj ne govori, vkolikor se ga ljudje seveda sploh zavedajo, ki pa po mojem generira številne težave pri delu v učilnicah (moteče, nemoralno ponašanje) in je zame tudi eden glavnih vzrokov za vedno več nasilja po šolah. Vzroki so seveda tudi drugi, dokaj znani: permisivna vzgoja v družinah, permisivni šolski sistem (morje pravic učencev), neurejene in razbite družine, zrušena avtoritete učiteljev, moralna kriza družbe… . A tudi ti vzroki so povezani s tistim, ki se ga hočem tukaj dotakniti: to pa je huda duhovna kriza današnjih otrok (bivanjska praznina), in ta je povezana z moralno – ni duhovnosti brez moralnosti, in obratno, duhovna kriza potegne za sabo tudi nemoralno ponašanje. In na otrocih je mogoče opaziti marsikaj več kot na odraslih (so bolj spontani, še ne znajo igrati…).
Vzrokov za to krizo je seveda spet več. Ker je glede vzgoje najbolj odločilna družina, je treba začeti z družino. Usodna napaka, tu narejena: permisivnost (vse-dovoljenost, razvajanje, ne-postavljanje meja…). To je vzgoja za materializem: oprijemanje tega, kar človeku ponuja svet. A s tem dušo napolni tema, ker v njej ni več prostora za Duha. Da, to sem opazil: otroci danes živijo v temi, nesrečni so, zaradi neurejene družbe, a še bolj zaradi te teme, in če učitelji danes »nastradajo«, je to predvsem zato, ker imajo opravka z nesrečnimi otroki, z njihovo ODTUJENOSTJO. Vzroki za to notranjo temo so seveda tudi zunaj družine: v ateizmu, materializmu, moralnem razkroju in brezciljnosti naše dobe, ki je doba teme in čas lakote. Čas sestradanih duš. Duš brez žive Vode, postali smo pokrajina brez vode. Posledice odsotnosti Duha. Otroci pa seveda ne morejo živeti v vakuumu in vse to vdihavajo kot zrak, pri tem pogosto pozabljamo, da se v mlade možgane vse še mnogo bolj in za dalj časa vtisne kot v stare. A ta njihova notranja tema vpliva tudi na njihovo moralnost: kjer je tema, tam je pokvarjenost.
V zvezi s tem je treba omeniti še vpliv medijev nanje, in zlasti digitalne tehnike (telefonov): danes mlade namreč mnogo bolj kot starši in šola vzgajajo mali ekrani, saj na njih v povprečju visijo 7 ur dnevno! S tem so prikrajšani za pristne, neposredne socialne stike in stike z naravo, a osebno sem prepričan, da tu najbolj škodljivo delujejo nanje pornografske vsebine z interneta, ta poplava Sodome in Gomore se kot strup dnevno izliva v njihove duše, kar je za stanje teh duš pogubno. In če je v zadnjih desetih letih močno padla raven znanja, se je to po mojem zgodilo tudi zaradi tega dejavnika.
Vse te zavoženosti vzgoje in šole so seveda podedovane še od komunizma (tudi sam sem začel učiti že takrat in sem vse to začutil), a vlečejo se v naše čase, logično, saj levica noče izpustiti iz rok nadzor nad tem podsistemom, ki je zanjo ključen v boju za Oblast: mnogokrat pozabljamo, da se tu vzgajajo bodoči volivci! Zato se tako upira spreminjanju šolskega sistema. Lahko se tudi vprašamo, koliko desnica s svojo reformo lahko reši in izboljša, mislim, da je iz napisanega razvidno, da je tu mnogo problemov, ki po politični poti (sistemsko, z zakonodajo) sploh niso rešljivi, nekateri morda so, a bodo za to potrebna desetletja.
