Piše: dr. Metod Berlec
Dogajanje ob državni proslavi ob dnevu suverenosti in 35. obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije je pokazalo, da smo v državi še vedno soočeni z dvema prevladujočima političnima taboroma. Eden je pomladni, demokratičen, desnosredinski in trenutno na oblasti, razvojno zazrt v prihodnost. Drugi je nedemokratičen, totalitaren, izključevalen in tranzicijsko levičarski, nostalgično zazrt v propadlo socialistično preteklost. Hkrati ga druži klientelistična, korupcijska in plenilska miselnost. Ta tabor bi kljub temu, da mu samostojna Slovenija izvorno nikoli ni bila »intimna opcija«, še naprej rad razkošno živel na račun države ter njenih pridnih in delovnih davkoplačevalcev.
Vidna predstavnica tega drugega tabora je predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je odpovedala udeležbo na državni proslavi v Kopru, ker nanjo niso bili povabljeni praporščaki Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki še vedno paradirajo z rdečimi zvezdami. Gre za simbol, ki so ga na kapah leta 1991 nosili pripadniki JLA, ko so napadli komaj nastalo slovensko državo. Predsednik vlade Janez Janša je zato na omrežju X zapisal, da so na proslavi dobrodošli vsi, vendar brez simbolov agresorja: »Žalostno je, da imajo nosilci najvišjih državnih funkcij raje simbole agresorske armade, ki je rušila in morila po Sloveniji, kot pa lastno državo.« Na proslavi pa je dodal: »Zmagovite enote slovenske Teritorialne obrambe in slovenske policije so na kapah in uniformah nosile slovenske kokarde ter oznake samostojne slovenske države. Enote poražene JLA in zvezne policije pa so nosile rdečo zvezdo ter oznake SFRJ.« Na domnevno zaskrbljenost predsednice republike zaradi »delitev in izključevanja« se je odzval nekdanji minister Žiga Turk, ki je na istem omrežju spomnil, da sta delitev in izključevanje dolgoletna strategija slovenske levice: »Kristalno jasno je to postalo med tretjo Janševo vlado, ko so se razglasili za ustavni lok, druge pa za fašiste. Temeljno sporočilo zadnjih dveh volilnih kampanj levega bloka je bilo odrekanje pravice desnici, da je del demokratičnega prostora, ter zavračanje vsakršnega sodelovanja prek meja političnih polov. Tekma na levici je bila skoraj izključno v tem, kdo bo odločneje zavračal sodelovanje z Janšo. Po drugi strani je Janša po volitvah vsem večkrat ponudil konkretno roko sodelovanja. Taktika levičarjev ima svoj zgled v odnosu partizanov do drugih odporniških skupin. Levica še danes deluje v duhu Dolomitske izjave: kdor ni z nami, je proti nam, je izdajalec oziroma kolaborant, njega pa bomo likvidirali, njegovo kravo pa preselili v svoj hlev.« In poznavalsko dodal: »Predsednica je zvesta pripadnica te tradicije.«
Ob tem se je mogoče strinjati s političnimi analitiki, ki opozarjajo, da bo predsednica republike v prihodnjih mesecih vse bolj delovala v nasprotju z vlado, da bi si pred prihodnjimi predsedniškimi volitvami zagotovila podporo trdega jedra tranzicijske levice. Na levici se tako zaostruje tekmovanje, kdo bo ostreje napadal Janševo vlado, medtem ko jih morebitne negativne posledice takšnega političnega zaostrovanja za državo in njene državljane očitno niti približno ne zanimajo.
