Piše: Petra Janša
Nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec v intervjuju za Demokracijo komentira tesne izide referendumov o RTV-prispevku in parlamentarni preiskavi ter opozarja na nepravilnosti na voliščih, ki po njegovem mnenju zahtevajo temeljito preiskavo. V pogovoru ostro kritizira kampanjo s sloganom »politična policija«, zavrača stališča dr. Mira Cerarja o neodvisnosti RTV-ja in sodstva ter opozarja na razkroj pravne države. Ta se po njegovem mnenju dogaja zaradi sistemske korupcije, ugrabljenih institucij in pomanjkanja odločnega pregona – tudi znotraj samega pravosodja.
DEMOKRACIJA: Gospod Zobec, kako ocenjujete tesne rezultate referendumov o RTV-prispevku in parlamentarni preiskavi ter kaj razlika le nekaj sto glasov pomeni za legitimnost postopka in zaupanje javnosti?
Jan Zobec: Izida referendumov nista tako dramatična, kot se nekaterim zdi – sploh izid posvetovalnega referenduma o RTVS. Prvič, posvetovalni referendum ni zavezujoč. Koalicija lahko v okviru ustavne dopustnosti sprejme takšno zakonodajo, s katero bodo doseženi cilji, v katere verjame in za katere meni, da so nujni za razvoj in blaginjo državljanov. Drugič, tesen izid tega referenduma pomeni, da je zakonodajalec na istem, kot je bil pred referendumom. Ljudstvo ne ve, kaj bi hotelo, in žogico vrača tja, od koder je priletela – v državni zbor. In tretjič, kako razumeti odgovor na vprašanje, ali ste za ukinitev prisilnega RTV-prispevka, je stvar interpretacije. Lahko ga razlagamo kot proračunsko financiranje, kot financiranje s prostovoljnimi prispevki gledalcev, kot sistem kodiranega dostopa s plačljivo naročnino ali pa kot kombinacijo vsega naštetega.
Zakonodajni referendum je resda zavrnil novelo ZPPre, a tak izid je za opozicijo Pirova zmaga. Njihov politični cilj je bil namreč blokada imenovanja preiskovalne komisije v zadevah, kjer bi se razkrile zlorabe v državnem podjetju Gen-I. To blokado, ki je nastopila že z vložitvijo pravnega sredstva zoper akt o ustanovitvi preiskovalne komisije, torej ex lege, je ustavno sodišče v začetku prejšnjega meseca razveljavilo. S tem je referendum izgubil svoj politični smisel. Kar je ostalo, je le še politični prestiž. Več varovalk, ki jih prinaša širši nabor upravičenih predlagateljev ocene ustavnosti akta o ustanovitvi preiskovalne komisije, namreč koristi eni in drugi strani. Subjekti preiskave bodo namreč tudi politiki vladajoče koalicije. Manjšinska preiskava je kot pomemben vzvod zavor in ravnotežij ustavno zagotovljena.
Na voliščih so se pojavile očitne nepravilnosti – več kot 100-odstotna udeležba, neujemanje števila volivcev in glasovnic pri posameznih referendumih ter zamude pri vnosu rezultatov z velikih volišč, ki so prevesile končni izid. Bi morala Državna volilna komisija (DVK) v takšnih primerih izvesti sistematično revizijo vsaj spornih volišč?
Absolutno. Bolj kot DVK, ki nosi odgovornost za domnevne nepravilnosti, da ne rečem zlorabe, bi morala to raziskati kriminalistična policija, saj gre za sume kaznivih dejanj, recimo ponareditve izida glasovanja (143. člen KZ-1). Nerazčiščeni sumi namreč krnijo zaupanje v demokratični proces in s tem v demokracijo. Če je glasovanje kompromitirano, se to prenese na celoten sistem in zaupanje v delovanje demokracije je okrnjeno. Vse sume o domnevnih kršitvah bi bilo treba temeljito raziskati – ne samo zaradi konkretnih referendumov, ampak predvsem zaradi varstva legitimnosti referendumov in zaupanja v temeljne postulate demokracije, tako v imenu demokracije kot v imenu pravne države.
In ko že govorim o tej temi – nevzdržno je, da je direktor DVK politik. Tudi njegov predhodnik je bil politik in oba pripadata istemu politično-ideološkemu bloku. To je tako, kot če bi bil sodnik stranka v sporu, o katerem odloča. Pravni kanon pravi: »Nemo iudex in sua causa« (nihče ne more biti sodnik v lastni zadevi).
Pred referendumom ste na Radiu Ognjišče oznako »politična policija« za novelo zakona o parlamentarni preiskavi označili za strašenje volivcev, vzbujanje strahu ter grdo in podlo zavajanje brez stvarne podlage. Kako zdaj, po zavrnitvi zakona, ocenjujete učinek te kampanje na rezultat ter posledice za parlamentarni nadzor nad oblastjo?
Lahko rečem, da je šlo za podlo manipulacijo s čustvi volivcev. Podlo zato, ker je bila neresnična – še več, bila je lažniva in hkrati žaljiva do vseh, ki so bili v prejšnjem totalitarnem sistemu žrtve politične policije, ljudsko imenovane Udba. Politična policija je represivna služba totalitarnega ali avtoritarnega režima brez sodnega nadzora, namenjena varstvu in ohranjanju takšnega režima ter preganjanju njegovih kritikov in nasprotnikov z najbolj brutalnimi metodami, vključno z ugrabitvami in umori. Ironija je, da so se v kampanjo vključili tudi nekateri ostareli ortolevičarji, med njimi celo nekdanji sodelavci Udbe. In ti bi nas zdaj varovali pred politično policijo in nam pridigali o demokraciji. Kampanja s tem sloganom, ki je z lažjo nagovarjala čustvo strahu, se je očitno obrestovala. Dvomim, da so tisti, ki se niso opredeljevali blokovsko, svoj glas oddali po temeljitem razmisleku o tem, kaj je po omenjeni odločbi ustavnega sodišča sploh še ostalo v igri, in prišli do spoznanja, da je pravzaprav bolje, da je zdaj, ko je sporna določba četrtega odstavka 1.a člena ZPPre razveljavljena, na voljo več varovalk zoper ustavno sporne parlamentarne preiskave.
Več v novi številki revije Demokracija.
