(OBLETNICA) Dan zmage in osvoboditve! Umik zadnjega tujega vojaka iz Slovenije 25. oktobra 1991!

Piše: dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar in publicist

25. junij 1991 je za Republiko Slovenijo ter vse njene državljanke in državljane zgodovinski datum, saj zaznamuje presečišče kulturnih in političnih tokov, ki so omogočili nastanek slovenske države, njeno uveljavitev in nadaljnji razvoj. Tega dne je bila namreč slovesno razglašena samostojna in neodvisna Republika Slovenija kot nova država na evropskem in svetovnem zemljevidu.

Drugi tak datum v naši nacionalni zgodovini pa je 25. oktober 1991, ko je slovensko ozemlje dokončno zapustila v vojni za obrambo slovenske suverenosti poražena Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Slovenija je tako dočakala trdo izborjeni dan zmage.

Umik JLA iz Slovenije

Čeprav je JLA po porazu v vojni ter premirju v Sloveniji še poskušala doseči prejšnje stanje, je v jugoslovanskem vojaškem in političnem vrhu že potekal strateški pogovor o prihodnjih korakih. Vojaški vrh je načrtoval ponovitev napada na Slovenijo 18. julija, vendar se srbski politični vrh s tem ni strinjal. Odkrito se je zavzemal za to, da JLA postane srbska vojska in brani le območja, na katerih živi srbsko prebivalstvo. Srbski del zveznega predsedstva je na seji 18. julija ob sodelovanju slovenskega člana predsedstva Janeza Drnovška s šestimi glasovi za, enim vzdržanim in enim proti izglasoval sklep o umiku JLA iz Slovenije. Predlagala sta ga Drnovšek in zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević, ki ga je utemeljil z oceno, da organi in oborožene enote Republike Slovenije ne ravnajo v skladu s sklepom predsedstva SFRJ z dne 12. julija in določbami Brionske deklaracije z dne 7. julija 1991, kar ovira delovanje JLA v Sloveniji.

Predsedstvo je sprejelo sklep o umiku JLA iz Republike Slovenije v 10 točkah, v katerem je bilo določeno, da poveljstva, enote in ustanove JLA ne bodo več nastanjene na ozemlju Republike Slovenije do dokončnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije. Enote in premičnine 31. (mariborskega) korpusa je bilo treba v treh mesecih od sprejetja tega sklepa preseliti na območje Republike Srbije, 14. (ljubljanskega) korpusa pa na območje Republike Bosne in Hercegovine. Pripadniki stalne sestave JLA slovenske narodnosti so se lahko v treh mesecih odločili, ali ostanejo v JLA, enako pa je veljalo za pripadnike drugih narodov in narodnosti, ki niso imeli prebivališča na ozemlju Republike Slovenije.

Štab vrhovnega poveljstva ostanka oboroženih sil SFRJ je po umiku načrtoval konsolidacijo svojih sil ter ponovno agresijo pod drugačnimi, klasičnimi in veliko težjimi pogoji, saj je jugoslovanski vojaški vrh – ob podpori zvezne vlade – hotel za vsako ceno ohraniti enotno Jugoslavijo.

Nizka bojna morala JLA

S tem v zvezi je Republiški štab za Teritorialno obrambo ocenil, da je nasprotnik na območju Republike Slovenije v junijsko-julijski agresiji kljub izraziti premoči v bojni tehniki doživel neuspeh in ni dosegel nobenega izmed načrtovanih ciljev. Ob prekinitvi ognja so se nato enote JLA umaknile v vojašnice, vendar so jih izgube in prebegi bojno onesposobili, njihova popolnitev ni bila več mogoča, bojna morala večine preostalih vojakov in starešin pa je bila izredno slaba. Odločitev, ki jo je sprejelo predsedstvo SFRJ o umiku JLA, pa zato ni bila sprejeta zaradi naklonjenosti do Slovenije, temveč je bila nujen ukrep zaradi poslabšanja stanja v enotah JLA na območju Slovenije oziroma njihove bojne neuporabnosti in vojnih razmer na ozemlju Republike Hrvaške.

Načrti za ponovno agresijo na Slovenijo

Štab vrhovnega poveljstva ostanka oboroženih sil SFRJ je po umiku načrtoval konsolidacijo svojih sil ter ponovno agresijo pod drugačnimi, klasičnimi in veliko težjimi pogoji, saj je jugoslovanski vojaški vrh – ob podpori zvezne vlade – hotel za vsako ceno ohraniti enotno Jugoslavijo.

Janez Janša: »Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.«

Tako je imela JLA, ob pomoči srbske TO, pripravljen poseben načrt za vojaško operacijo, s katero bi z uporabo koncentričnih prodorov po potrebi selektivno vzpostavili tudi frontno linijo, s katero bi Hrvaško prisilili k predaji. Nato pa bi v drugi fazi operacije izvršili agresijo na Slovenijo. Ob tem naj bi pomembno vlogo igrala korpusa JLA, umaknjena iz Slovenije. Njuna naloga je bila »pokriti« prazen prostor za tistimi enotami JA, ki so bile namenjene za ofenzivne akcije na območju Hrvaške in Slovenije. Ob tem sta imela velike težave s popolnjevanjem moštva, čemur sta sledili njuna reorganizacija in podreditev njunih enot korpusom JLA, ki so bili na tem območju. V bistvu so ju razpustili. 20. maja 1992 pa je uradno prenehala obstajati tudi JLA. Njeni ostanki so postali del oboroženih sil novonastale Zvezne republike Jugoslavije.

 Zmaga v vojni za Slovenijo

Najpomembnejše razloge za zmago v vojni za Slovenijo je glavni strateg vojne za obrambo slovenske suverenosti in minister za obrambo Janez Janša strnil v naslednje točke:

1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;
2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;
3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;
4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;
5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;
6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;
7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;
8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;
9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;
10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.

 Epilog: brez politične volje in poguma

Tako so enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.

Vojna za Slovenijo je po besedah Janeza Janše vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu – fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. »Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.«

Viri: Janez Janša, Premiki, 1992

Vojaška obramba Slovenije, 2011

Vojna za Slovenijo, 2014