Piše: Iryna Sieidkhanova, ukrajinska novinarka in publicistka
»Hujši od vojne z Rusijo je lahko le mir z Rusijo.« To poved sem nekoč zapisala na družbenih omrežjih in od takrat v komentarjih redno berem, da sem »zagovornica vojne«, da »podpihujem konflikt« in da »nočem miru«. A te objave me ni sram. Za njo ne stoji bojevitost, temveč izkušnja – osebna, družinska in narodna. Nikoli nisem pozivala k vojni. Opozarjam, da »mir« pod moskovskimi pogoji še nikoli ni pomenil konca nasilja. Agresorju je dal le predah pred naslednjim udarcem. Ta članek je moj odgovor vsem, ki so me pohiteli razglasiti za ljubiteljico vojne.
V informacijskem prostoru se znova dviguje val znanih trditev: Ukrajina noče miru, Zelenski noče miru, treba bi bilo pristati na »istanbulski mir«, Zahod pa naj preprosto preneha dobavljati orožje in vsega bo konec. Ti narativi ne prihajajo le iz Moskve. Ponavljajo jih v Berlinu, Ljubljani, Beogradu in Zagrebu, in zanimivo je, da jih pogosto ponavljajo ljudje, ki se iskreno imajo za zagovornike miru. Prav njim je namenjeno to besedilo.
Kdo v resnici noče miru
Septembra 2026 je Putin javno obtožil Kyjiv, da »stori vse«, da miru ne bi bilo. Maja je tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov izjavil, da bo prekinitev ognja nastopila v trenutku, ko bo Ukrajina umaknila vojsko iz Donbasa. V začetku junija je dodal, da bi se vojna »lahko končala v enem dnevu«, če bi ukrajinske sile zapustile ozemlja, do katerih si Rusija lasti pravico. Z drugimi besedami: »mir«, kot ga razume Moskva, je takrat, ko napadena država agresorju sama izroči svojo zemljo in ljudi, ki na njej živijo.
Nadaljevanje članka si preberite tukaj, na spletni strani SEE-UKRAINE.
