Piše: Keith Miles
Če obiščete London, si lahko ob stavbi Central Hall Westminster – osrednjem bogoslužnem prostoru metodistične cerkve – ogledate spominsko ploščo, ki obeležuje prvo zasedanje Združenih narodov 10. januarja 1946. Danes ni splošno znano, da je bilo prvo zasedanje Generalne skupščine ZN dejansko 10. januarja 1946 v Londonu. Velja mnenje, da je imela »izvedba zasedanja v verskem objektu simbolni pomen, saj je odražala tako bolečino vojne kot upanje na prihodnost«. Prizorišče je bilo v popolnem nasprotju s San Franciscom, kjer je bil podpisan sporazum o ustanovitvi Organizacije združenih narodov. London, ki je bil močno bombardiran, je delegate opominjal na ceno vojne.
Za pisanje o OZN sem se odločil, potem ko sem prebral odličen govor, ki ga je pred kratkim v New Yorku imel slovenski predsednik vlade; upam le, da so vsi delegati pozorno poslušali.
Eden od presenetljivih vidikov začetnega članstva je bil vstop Belorusije in Ukrajine. Čeprav je to pomenilo javno priznanje teh dveh držav kot samostojnih narodov, je bilo njuno članstvo z vidika ZSSR zgolj politično motivirano. ZSSR je želela imeti tri glasove kot protiutež ZDA, Združenemu kraljestvu in Franciji. Tako se je delovanje OZN začelo z določeno mero cinizma. Dve drugi zgodnji odločitvi pa sta imeli posledice, ki odmevajo še danes. Sovjetski delegat je bil odsoten, ko so članice ZN obsodile invazijo Severne Koreje na Južno Korejo, kar je mednarodnim silam pod vodstvom ZDA omogočilo, da so napadalce sčasoma odbile. Druga odločitev je bila priznanje oziroma sprejetje izvedbe delitve palestinskega mandata, ki ga je OZN podedovala od Društva narodov iz obdobja pred 2. svetovno vojno. ZSSR je to podprla, saj je Izrael videla kot politično levo usmerjenega, v nasprotju z večino Bližnjega vzhoda, ki je bil takrat protikomunistično usmerjen. ZSSR ni podprla napada arabskih držav na resolucijo ZN, usmerjenega proti Izraelu. Vse resolucije ZN od takrat dalje so očitno podrejene tej prvi resoluciji. Številne arabske države še danes ne sprejemajo tega prvega temeljnega koraka ZN. Težko je navesti kakšne uspehe ZN, čeprav bi lahko mednje šteli mirovno misijo med turškim severnim in grškim južnim delom Cipra. Mirovne sile v južnem Libanonu so se izkazale za neuspešne, saj je Hezbolah zgradil številne predore in redno izstreljeval rakete na izraelska civilna območja.
Ko govorimo o neuspehih, ne smemo pozabiti na venezuelske begunce; ocenjujejo, da jih je kar osem milijonov. Bralci se bodo spomnili še drugih primerov, denimo vojn v nekdanji Jugoslaviji. Vodenje nekaterih odborov ni idealno, sestava Meddržavnega sodišča ZN pa odpira številna vprašanja o usposobljenosti nekaterih sodnikov. Spor glede otočja Spratly v Južnokitajskem morju se vleče naprej, ker Kitajski izid ni po volji, postopek zaradi genocida proti Izraelu pa je naravnost grotesken. ZN so – tudi po zaslugi nenehnega medijskega poročanja – postali prizorišče propagande in političnega taktiziranja. Sankcije proti kršiteljem, na primer zaradi ruskega napada na Ukrajino, se ne izvajajo v celoti. O kršitvah človekovih pravic se zgolj razpravlja.
Tu je še vprašanje financiranja. Le malokdo ve, da so številne države v zaostanku s plačilom predpisanih prispevkov. Organizacija se je močno zanašala na sredstva iz ZDA, sledijo pa jim Kitajska, Japonska, Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo in Italija. Kitajska se je na drugo mesto povzpela šele pred kratkim, zahvaljujoč svoji siloviti gospodarski rasti. Rusija prispeva zelo malo – približno le desetino kitajskega prispevka oziroma nekaj več kot polovico prispevka Združenega kraljestva ali Francije. Svoje obveznosti je pravočasno poravnalo le 55 od 193 članic; ZDA imajo za 1,5 milijarde dolarjev neporavnanih obveznosti iz preteklih let, Kitajska pa dolguje približno 600 milijonov dolarjev. Mnoge seveda moti, da prav tisti, ki prispevajo najmanj, dvigajo največ političnega hrupa, širijo propagando in pričakujejo posebno podporo. Tako kot številne druge organizacije so tudi ZN postali izjemno birokratski, dragi in politizirani, svojega poslanstva pa pogosto ne izpolnjujejo.
Ni torej presenetljivo, da se vse pogosteje pojavljajo pozivi k reformam. Ni presenetljivo, da so ZDA umaknile podporo agencijam UNRWA, UNESCO in UNHCR ter drugim organizacijam, kot je Svetovna zdravstvena organizacija. In kot sem dejal na začetku: upam, da so delegati pozorno prisluhnili govoru Janeza Janše.
