Piše: Vida Kocjan
Portal Necenzurirano.si in njegovi novinarji, ki so po javno znanih podatkih povezani s tajkunsko medijsko hobotnico Martina Odlazka – ta pa je po zadnjih razkritjih povezana tudi s financiranjem iz podjetja Gen-I v času Golobove vlade –, imajo dr. Damjana Žuglja v zobeh že leta.
Nekdanji direktor Urada za preprečevanje pranja denarja se v objavah tega medija ne pojavlja kot oseba, proti kateri tečejo postopki, temveč kot že vnaprej obsojen krivec. Med očitkom, sumom in pravnomočno sodbo portal praviloma ne dela razlike, ki jo Ustava RS zahteva od sodišča in bi jo moral spoštovati tudi novinar. Članek s 6. oktobra 2026 z naslovom »Prva zmaga Žugljevih tarč: Izvedo lahko, kdo je vohljal za bančnimi računi« je le zadnji primer takšnega poročanja. Žugelj je zaradi njega in celotnega vzorca poročanja vložil pritožbo proti portalu in njegovim avtorjem, naslovljeno na Novinarsko častno razsodišče, Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije.
Leta v istem okviru
Vzorec ni nov. Že naslovi in uvodniki pri »necenzuriranih« govorijo o »Žugljevih tarčah«, o »vohljanju«, o »slovenskem Watergatu« in o domnevno nezakonitem pridobivanju podatkov, kot da je teža teh oznak že prestala sodno presojo. Novinarji, ki to področje očitno poznajo, vedo, kaj pomeni razlika med analizo urada, kazensko ovadbo, preiskavo in obsodbo. Prav zato Žugelj njihovega pisanja ne označuje kot spodrsljaj zaradi nevednosti, temveč kot zavestno izbiro. Kdor pozna postopek in kljub temu piše v dovršniku krivde, po njegovem ne izpolnjuje dolžnosti do bralca, temveč gradi vtis, ki naj bi prehitel sodišče.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
