Piše: Dr. Matevž Tomšič
Zavrnitev zakona o parlamentarni preiskavi na nedavnem referendumu je nedvomno udarec za vladajočo koalicijo. Izid je bil sicer tesen, a vseeno pomeni boleč poraz. Povrhu vsega pa bodo, kot vse kaže, izgubili še referendum o obveznem prispevku za javno radiotelevizijo. Zmaga na preostalih dveh posvetovalnih referendumih je bolj ali manj zgolj tolažilna nagrada.
Takšen razplet je bil dokaj nepričakovan, saj so ankete napovedovale potrditev zakona. Vlada je pravzaprav šele na začetku mandata, ko bi lahko računala na visoko podporo državljanov (njena predhodnica je, spomnimo, na začetku mandata referendume dobivala).
Z vidika same vsebine neuveljavitev tega zakona ne bo tako problematična. Argument, da so želeli pobudniki referenduma predvsem zaščititi nekdanjega premierja Goloba in njegove sodelavce pred preiskovanjem spornih poslov, povezanih s podjetjem Gen-I, sicer verjetno v veliki meri drži. Vendar bo to mogoče izvesti tudi v skladu s sedanjim zakonom. Nasploh pa je bistveno bolj pomembno, da svoje delo opravijo organi pregona, ki so pristojni za to, da raziščejo morebitna kazniva dejanja.
Referendumska zavrnitev omenjenega zakona je predvsem simbolni poraz vladajoče koalicije. Levi opoziciji, ki je bila precej dezorientirana po tem, ko ji ni uspelo sestaviti vlade, bo to okrepilo samozavest. Spoznala je, da je sesuvanje vladnih zakonov prek referendumov lahko uspešno, kar je za vlado slaba novica pred prihajajočim referendumom o interventnem zakonu. Njegova morebitna zavrnitev bi bila zanjo bistveno bolj neprijetna, saj na njem v veliki meri temeljijo njena politična usmeritev in iz nje izhajajoči ukrepi.
Pri vsem skupaj je najbolj šokantno, da je nasprotnikom zakona o parlamentarni preiskavi uspelo z neverjetnimi manipulacijami. Te so sicer sestavni del vsake kampanje, ampak tokrat so dejansko presegle vsako razumno mero. Razlagali so, da naj bi novi zakon omogočil nič manj kot uvedbo politične policije. To ne pomeni zgolj eklatantne laži, ampak gre za norčevanje iz ljudi, ki so bili v komunističnem režimu dejansko žrtve preganjanja s strani takratne tajne policije. Poleg tega so tisti, ki so strašili pred politično policijo, ki da se bo spravljala na običajne državljane, preverjala njihovo zasebno komunikacijo, jim brskala po računih in podobno, demonstrirali hinavščino, kakršno je redko videti. Ti dušebrižniki se niso z besedo oglasili, ko je v času prejšnje vlade ena od parlamentarnih komisij počela natanko to – drastično je kršila pravice ljudi, ki sploh niso bili v vlogi preiskovancev, ampak so nastopali kot priče. Šlo je za grobo zlorabo instituta parlamentarne preiskave – njihov edini namen je bil obračun s političnimi nasprotniki. To je ne nazadnje priznala tedanja generalna sekretarka takrat največje vladne stranke. A takšno početje levičarskih aktivistov, ki so zdaj tako vneto agitirali proti novemu zakonu, očitno ni motilo. Seveda, saj so to počeli njihovi, tarče pa se bili »janšisti«. In ti si česa drugega ne zaslužijo, mar ne?
Vladna stran je očitno podcenila moč manipulacij. Zmotno je menila, da bo večina državljanov spoznala hinavščino nasprotnikov zakona in ne bo nasedla njihovim zavajanjem. Zato se na referendum ni dovolj pripravila in je bila v kampanji bistveno bolj pasivna od nasprotnikov. Vendar se je ponovno izkazalo, da ima leva politična opcija na voljo omrežje, ki je zmožno v zadnjih dneh mobilizirati veliko število volivcev. Tudi propaganda dominantnih medijev, ki so nasprotovali zakonu, je znova prispevala svoj delež. Zato mora ta referendumski poraz služiti kot streznitev pred pomembnejšim referendumom o interventnem zakonu. Nanj se bo treba bistveno bolje pripraviti in nastopati bolj proaktivno. Manipulacij ne gre podcenjevati, pa če so še tako prozorne.
