Piše: dr. Andrej M. Poznič
Španski premier Pedro Sánchez je končno sklical splošne volitve. To bi moral storiti že pred štirimi leti, ko parlamentu ni predstavil proračunskih zakonov.
Tovariš Pedro vlada državi s proračunskimi dekreti že vrsto let, kar je neustavno. Odstopiti bi moral, ko so njegovi najbližji sodelavci pristali v zaporu ali na sodiščih zaradi korupcije. Med njimi sta tudi njegova žena in brat. Če ne že zaradi tega, pa bi moral oditi, ko je pustil mesto Ceuta v rokah organizirane in sistematične invazije migrantov. V mesto s 70.000 prebivalci je vstopilo 80.000 moških (v resnici jih ni nihče štel), španska vlada pa je na celi črti odpovedala – tako kot je odpovedala pri reševanju Valencie po hudih poplavah. Po tolikih letih se je pokazala njegova nesposobnost dobrega vladanja, ob tem pa tudi lažnivost, napuh in egoizem.
Po vsem tem bi človek mislil, da bo v Španiji še pred koncem leta prišlo do zamenjave oblasti. Težko je kaj takega trditi, ker so španski socialisti v zadnjih mesecih podarili špansko državljanstvo dvema milijonoma ljudi. Računajo, da se bo zgodilo kakor na Švedskem, ko so prav priseljenci podarili zmago levici.
Socialisti in njihovi skrajno levi somišljeniki so že začeli z mobilizacijo svojih pristašev (v tem so pravi mojstri!). Iz pristranske, lažnive in zavajajoče zgodbe o deložaciji neke Maricarmen, ki je dolga leta živela za malo denarja v najemnem luksuznem stanovanju sredi Madrida – in še te najemnine ni plačevala –, so naredili medijski teater, spravili na ulice svoje plačance in v parlament poslali nesmiselne in krivične, prave komunistične dekrete, ki bi ukinili zasebno lastnino. Montirali so pravo pravičniško bombo in se bodo na volitvah predstavili kot zagovorniki šibkih in ranljivih … Odlična propagandna poteza, ki pa je samo maska, saj levica vsepovsod po svetu ustvarja revne in jih tam ohranja, medtem ko ti »zagovorniki« živijo bogato kapitalistično življenje kaviar socialistov. Do konca novembra bomo videli, kako in kaj bo tam.
V španski zgodbi pa lahko prepoznamo vzorec, ki ga je levica očitno ponotranjila in ga s svojo medijsko mašinerijo širi med ljudi.
Levičar je brez osebnega dostojanstva in časti. Ni pomembno, koliko je korupcije, kraje in laži – nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje početje. Vedno so krivi drugi, pa četudi je že leta na oblasti.
Levičar je mojster propagande in diverzantskih akcij. Tam zgodba o Maricarmen, pri nas o Črni kocki. Dovolj, da mobilizira svoje in v zadnjem hipu za nekaj odstotkov spremeni rezultat volitev.
Levičar zlorablja državo, da z raznimi piškotki kupuje glasove. Pri tem pa se izkaže za nesposobnega poštenega in v skupno dobro usmerjenega vodenja države.
Ko pa je v opoziciji, nažene vse svoje aktiviste na ulice, aktivira speče sindikate in zahteva takojšnjo rešitev vseh problemov, ki so se nakopičili zaradi njegove nesposobnosti, ko je bil na oblasti. Od ne-svoje vlade terja, da s čarobno močjo vse reši takoj, vmes pa bojkotira vsako rešitev, dogovor in odprto roko sodelovanja ter vlado sabotira z manifestacijami ali pa, kakor pri nas, z absurdnimi referendumi oziroma vlaganjem tožb na ustavno sodišče.
Levičar ima vedno na zalogi organizirano skupino razgrajačev ali pa kriminalcev, s katerimi potem ustvarja kaos in nasilje, v katerem ribari v kalnem. Od rdečesrajčnikov v Venezueli, ki brez zadržkov celo pobijajo kakor Revolucionarna garda v Iranu, do zamaskirancev na raznih manifestacijah v Sloveniji.
Levičar ne potrebuje samo belega prahu, da se čuti živega, nadvse potrebuje tudi oblast, ker delati ne zna, prosjačiti pa ga je sram. In ker od oblasti živi, vse svoje talente, čas in napor vlaga v to, da na oblast pride in tam ostane.
Zato je tudi pri nas treba glasovati štirikrat ZA, da bomo oslabili to mogočno, večtisočglavo hidro, ki se je zajedla v našo družbo in narodno telo ter nas izčrpava in pobija.
