Vsekakor je včerajšnji referendum povedal svojo moralo zgodbe. Slovenija je samo še toliko demokratična, kolikor je ne obvladuje stranka Svoboda s svojimi zvestimi sateliti. Ti so praktično vse Sorosove nevladne organizacije, levimi jugonostalgični mediji (kakršni so v Sloveniji skoraj vsi), velik del Kučanovega klana (predvsem s njegovo primorsko – staro in novo – partijsko elito, bolj ali manj v gospodarstvu, delno pa tudi z znanostjo in kulturo). Namesto trezne presoje rezultatov referenduma, žal, je dr. Golob samo grmel proti sedanji vladi. Prav po partizansko bi najraje nagnal iz politike vso slovensko desnico, z redkimi, njemu všečnimi posamezniki. Dr. Golobov način gledanja na slovensko politiko oziroma na demokracijo je skrajno kratkoviden. Prav neverjetno spominja na nekdanje fašistične kritike demokravije v Italijii, tudi v njenem slovenskem delu. Kdor ne verjame, naj prebere Bevkov roman Kaplan Martin Čedermac.
Namesto da bi dr. Golob, kor vodja sedanje opozicije, pozval k pogovorom o sodelovanju VSEH slovenskih strank, da bi lahko še naprej vsaj približno normalno funkcionirala slovenska demokracija, pa se dr. Golob vede kot da bi hotel SDS, zelo sredinsko desno stranko, kar iztrgati iz politike in jo odvreči v kako kraško jamo. Ne mislim, da je dr. Golob fašist ali kakršenkoli simpatizer totalitarizma, levega ali desnega. Gre predvsem za to, da zaradi pomanjkanja humanistične izobrazbe preprosto ne ve, kako pravilno deluje demokracija. Nekaj malega ve o delovanje politike v totalitarni Jugoslaviji, to pa je tudi vse. Žal pa je prav zdaj Slovenija na prelomnici zahodne civilizacije in kulture, vodstvo slovenske politike pa lahko samo sanja o kakem političnem intelektu DR. JOŽETA PUČNIKA. Vztrajno je ustvarjal Slovenijo, kljub različnim pritiskom marksističnih humanistov, torej navadnih komunističnih totalitarnih ideologov, npr. zakoncev Hribar, in dosegel svoj cilj: ustavno samostojnost in demokratičnost Slovenije. Oboje je dosegel kljub temu, da ga je nesrečno in ubogo slovensko nerazgledano ljudstvo, vztrajno zavračal, ker so ga komunisti dobesedno nahujskala, da je dr. Pučnik Nemec, ker je prišel iz Nemčije, kamor se je pred leti umaknil, ko je prišel iz komunističnih zaporov, kjer je preživljal večletne kazni zaradi svojega boja za družbeno pravičnost in demokracijo. Ta beda od bede slovenskega politično povsem nevednega ljudstva v službi komunistične partije. ki se mu ni, siromaku, moglo leta 1992 niti sanjati, kaj je prava demokracija (saj smo jo imeli tedaj v Sloveniji komaj dobro leto) pa je za predsednika mlade države Slovenije izvolilo – namesto dr. Pučnika – politika Milana Kučana, komunista z zamrznjeno partijsko izkaznico.
Poorbno kot slovensko ljudstvo, še vedno vzgojrno po totalitarnih učnih načrtih, in podobno kotvumanistično nerazgledani Kučan, tudi dr. Golob ne razume, in nikoli ne bo mogel razumeti, da je demokracija celota delovanja nepopolnih strank, ki se morajo dogovarjati, da bi dosegle čimboljši rezultat katerekoli vlade (velikokrat skupaj z opozicijo), ker so vsi politiku v državi ZADOLŽENI za delovanje v dobro državljanov,, ne pa za neusmiljeni boj s strankarskimi tekmeci. Zadolžene pa so stranke za čim boljše rezultate svojega delovanja, kot tudi delovanja vseh strank v parlamentu in zunaj njega, ker OBSTAJAJO ZARADI LJUDSTV, NE PA MORDA ZATO, DA BI LJUDSTVO “ODREŠILE” VSEH SLABIH STRANK, RAZEN NAJMOČNEJŠE, POGOSTO NAJSLABŠE. GORJE LJUDSTVU OZIROMA NARODU ALI DRŽAVI, kJER ENA STRANKA IZTRGA VSE DRUGE IZ USTVARJALNE CELOTE DEMOKRACIJE V DOLOČENI DRŽAVI. TAKŠNA STRANKA DOBESEDNO DRŽAVI, V KATERI DELUJE, IZTRGA SRCE. Upajmo, da česa takšnega s svojo stranko Svoboda in s svojimi satelitskimi podporbiki, v Sloveniji ne bo storil prav dr. Golob. –
