Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
… še manj pa pretirano tujega, kar bi lahko ogrožalo slovenski narod.
Povprečen slovenski državljani ali državljanka se nista prav nič spremenila od takrat, ko smo imeli referendume še v Titovi Jugoslaviji. Kar slišim svojo mamo, kako sredi osemdemdesetih – ob jutranji kavici (če je ni v trgovinah zmanjkalo) in takrat skoraj obvezni cigareti – reče zamišljenemu očetu: “Zdaj bo moral pa tudi županov zadrogirani mulc delati, čeprav mu je oče “zrihtal socialno”, ali ne?” Ata ji odgovoril: “Ampak župana pa še zdaj ne bo mogel nihče spraviti za rešetke. “No”, mu odgovori mama, “je pa dober župan, že za majhno uslugo ti vse ‘zrihta’, zadnje čase tudi podjetja, vsaj tako pravijo. “
Iz nadaljevanja pogovora bi najbrž izvedela, da jima je vseeno, kako bodo politiki “zrihtali” “radiotelevizijo”, ker “propaganda je vedno”, pa naj bo fašizem,, komunizem ali pa “to zdaj, ko je oboje pomešano, kot hočejo v Bruslju”.
O priseljencih se moja starša verjetno ne bi pogovarjala, ker sta bila oba primorska domoljuba, za oba so bili tujci samo fašisti in nacisti, drugih tujcev sploh nista poznala. Zato so si pozimi v maši kuhinji v železniški čuvajnici kuhali čaj železniški delavci iz vse Jugoslavije – poleg Slovencev pogosto še Hrvati, Bosanci, Srbi, Makedonci, Črnogorci in Kosovci, izdaj bi rekli – sami tujci. Le za Prekmurce starša nista vedela, ali so res Slovenci. Sta pa hvalila njihov fižol, ki jima ga je s svoje majhne kmetije prinesel eden od prekmurskih delavcev, da sta ga posadila. Še zdaj se spominjam, kako je okoli 1950 ata dal na štedilnik petlitrski lonec z vodo za čaj, mama pa je vanj vsula kilogram sladkorja, škatlico čaja Planika, nazadnje pa v ta čaj zlila še liter ruma. Zapomnila sem si čudovite planike na škatlici, na steklenici pa “zamorčka” (ne vem, kako bi mu morala reči zdaj) z belo jadrnico na etiketi. Meni je ta slika strašno ugajala, še posebno “zamorček”.
Zdaj je v Sloveniji vse drugače, kmalu naj bi bili v njej samo še “zamorčki”. Bomo Slovenci to dovolili? Ne vem, ali smo lahko veseli, ker je, kot kaže referendum, še kar dovolj domoljubnih Slovencev v naši državi. Upajmo, da ta domoljubmost res pomeni obrambo slovenstva – države Slovenije in slovenskega naroda, njegovega politične in kulturnega bistva – in ne pomeni predvsem egoističnega nasprotovanje morebitnemu dobremu zaslužku sposobnih tujcev. Tuji delavci so zdaj odlika vseh velikih gospodarstev, tudi Slovenija jih mora RAZUMNO IN POŠTEMO zaposlovati, brez izkoriščanja in zapostavljanja. Vendar pa mora zelo, zelo zaostriti podeljevanje državljanstev. Kajti zamenjava belega prebivalstva z nebelim, bi pomenila samo eno: konec zahodne civilizavije in kulture, seveda pa predvsem konec belega prebivalstva.
