Piše: Gašper Blažič
Kdor hoče v polnosti razumeti vse, kar se dogaja v Sveti deželi posebej v času po drugi svetovni vojni, si mora najprej sneti ideološke plašnice in preveriti osnovna zgodovinska dejstva. Kot je znano, je Organizacija združenih narodov (OZN) s posebno resolucijo želela dokončno razrešiti misterij prihodnosti Bližnjega vzhoda, ki so ga po razpadu otomanskega imperija v glavnem zasedali Britanci in Francozi. Slednji so imeli pod oblastjo Libanon, torej severni del, Britanci pa južni del, torej regijo z zgodovinskim imenom Palestina, ki so ga – v glavnem zaradi starodavnih Filistejcev – izumili Rimljani.
Prav tako ne bi škodilo tudi nekaj svetopisemskega znanja. Če ne drugega, vsaj to, kolikokrat je v Svetem pismu omenjena Gaza. In to se da na portalu biblija.net ali bozjabeseda.si preveriti preko iskalnika. Omemb ni veliko, a velja spomniti, da je bila Gaza v starodavnih časih glavna enklava Filistejcev. Na tem kraju je sodnik Samson, ujet in nasilno oslepljen, nazadnje naredil samomorilski napad. Ironično, kajti tovrstni taktiko ubijanja dandanes uporabljajo zlasti islamistični samomorilski napadalci.
Toda skočimo v čas novejše zgodovine. Kot je znano, se je transjordanski del Palestine osamosvojil že praktično pred resolucijo OZN, ko je tam nastala (arabska) kraljevina Jordanija. Za tisti del »od reke do morja« pa je OZN predvidevala državo Izrael, ki bi imela pravzaprav dve entiteti (podobno kot Federacija BiH ter Republika Srbska na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine). Prvotni načrt OZN je predvideval, da bi arabska oz. palestinska država dobila 43 odstotkov celotnega ozemlja, kar pa je arabska stran z gnusom zavrnila in takoj po ustanovitvi Izraela je sledil vojaški napad ter okupacija s strani sosednjih držav. Jordanija je takrat zasedla območje, ki je danes znano kot Zahodni breg. Leta 1967 ga je Izrael priboril nazaj, a ironija je, da danes to ozemlje mednarodna skupnost smatra za »okupirano«, Jordanija, ki je to ozemlje še naprej financirala, pa se je sčasoma odrekla Zahodnemu bregu. Zato je leta 1988 sledila ustanovitev »paralelne« Palestine, ki jo je v imenu Slovenije priznala prejšnja, Golobova vlada. Pa čeprav gre za nekakšno imaginarno državo, ki ne izpolnjuje niti osnovnih pogojev za obstoj države.
Scenarij dveh držav bi bil mogoč, če bi bili vsi dosedanji mirovni sporazumi, od Camp Davida do Osla, realizirani. Vendar niso bili. Razlog je znan: ideologija »od reke do morja« namreč predvideva povsem arabsko Palestino. Brez Judov. Lahko sicer razumemo občutek krivice leta 1948, če je bilo takrat Judov na ozemlju Izraela le ena tretjina, dobili pa so polno suverenost nad 57 odstotki ozemlja Izraela. Toda nekaj je jasno: ne glede na to, da je precej palestinskih Arabcev sprejelo sodelovanje z Izraelom – imajo izraelsko državljanstvo, delovna mesta, itd. – je arabska stran vedno šla na vse ali nič. In na koncu vedno dobila – nič. Osnovni pogoj za rešitev dveh držav je namreč sprejetje kompromisne rešitve dveh entitet, a še pred tem bi morale biti popolnoma razorožene vse teroristične skupine, predvsem Hamas in Hezbolah. To se doslej ni zgodilo in vprašanje, če se sploh kdaj bo glede na dejstvo, da Gaza na eni strani uživa nekakšne sočutne simpatije s strani mednarodne skupnosti, na drugi strani pa celotno prebivalstvo vedno znova z dvignjenimi rokami pozdravi vsak teroristični napad islamistov na Zahod. Tudi enajstega septembra pred 25 leti ni bilo nič drugače. To sicer ne pomeni, da so vsi palestinski Arabci isti. Ker niso. Mnogi od njih celo menijo, da so v Gazi »sami norci«.
Brez vseh teh dejstev je nemogoče razumeti to, kar se je na današnji dan pred tremi leti zgodilo v Izraelu. Lahko sicer špekuliramo, da so obveščevalne službe nalašč zatajile, a to ne zmanjša brutalnosti barbarskega napada. Ki je bil storjen prav z namenom, da sprovocira povračilni izraelski napad. To so Hamasovi režiserji dobro vedeli. In so lahko do skrajnosti vsilili svojo zlagano narativo o genocidnem Izraelu, ki menda množično pobija ženske in otroke, seveda nejudovske. Da slovenska levica z vsem svojim nevladniškim ekosistemom tovrstno narativo širi tudi na brutalen način, me ne preseneča. Gre vendarle za politične cilje. Noben normalen človek ne more povsem ravnodušno požreti dejstva, da ima njegova država na oblasti »genocidno« vlado. Gre torej za manipulacijo s čustvi v svetu hiperrealnosti. Vsem tistim dušebrižnikom, ki danes ponavljajo besedo »genocid«, v resnici sploh ne gre za nedolžne ljudi v Gazi. Prav nasprotno: v resnici jih prav malo briga usoda Gaze. Pomembno jim je samo, kako čim večje število dezinformacij spraviti do slovenske javnosti in jo v manirah zloglasnega nacističnega propagandista Josepha Goebbelsa prepričati, da laž, če jo stokrat ponoviš, postane resnica.
Če je torej propalestinska narativa o genocidu razumljiva za praktično celoten levičarski ekosistem, potem je težje razumljivo, da so tej narativi začeli podlegati tudi nekateri mlajši katoliški izobraženci. Za levici je to velik uspeh, saj je s tem uspela zasaditi nož v nasprotni tabor, ki bo v sebi razdeljen in notranje sprt. Forum Sao Paulo gre torej preko meja levičarstva. In mu očitno uspeva izrinjati iz kolektivnega spomina 7. oktober 2023. Ki je sicer god Rožnovenske Matere Božje, spomina na bitko pri Lepantu, ki je pred stoletji ustavila islamizacijo Evrope. In prav tu se skriva ta neverjetna ironija datuma – Marija je bila judovsko dekle, ki ji je Bog (Jahve) namenil neverjetno poslanstvo, postala je namreč mati nekomu, ki je bil v Stari zavezi napovedan kot Mesija, Maziljenec. A to ni bil navaden človek, pač pa Jezus, sin živega Boga. Tistega Boga, v katerega verujejo Judje in kristjani. Le da Judje Mesijo še pričakujejo.
Pri tem je treba dodati, da prav teroristično delovanje Hamasa tudi močno ogroža kristjane v Sveti deželi. Vsako teroristično dejanje namreč dodatno spodbudi odpor skrajnih judovskih skupin proti vsem ostalim prebivalcem Izraela. Ta država je doslej preživela že več vojn in tudi raketnih napadov. Res je tudi, da izraelska vojska velja za ofenzivno in ničesar ne prepušča naključju. Ceno za terorizem pa po malem plačujemo vsi. Ne samo Izrael, ne samo Judje, Arabci, muslimani, kristjani in ostali, pač pa tudi vsa Evropa, ki je doslej v Gazo znosila milijarde davkoplačevalskih evrov. Ki niso šli za humanitarno pomoč, ampak za kopanje podzemnih rovov in nabavo orožja. Mar ni to podobno kot če bi problem zasvojenosti reševali tako, da zasvojencu kupimo še več droge?
Torej, zapomnite si sedmi oktober. Ker nas opominja ne samo na terorizem in antisemitizem, pač pa tudi brutalno hinavščino levičarjev.
