Piše: Vančo K. Tegov
Tretje leto po napadu zaznamujejo nadaljevanje dolgotrajnega konflikta, destruktivni nameni in skoraj praviloma neizpolnjene zaveze o spoštovanju krhkih premirij. Ta so bila večkrat kršena, zato je vedno znova grozila nevarnost, da se bodo vsak trenutek ponovno začeli odprti spopadi. Ali, drugače povedano: če je bilo pri ravnanju Hamasa mogoče prepoznati določeno stalnico, je bila to nezanesljivost. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Izraelske obrambne sile (IDF) so danes sporočile, da so njihovi vojaški inženirji nedavno uničili 1,5 kilometra dolg predor v severnem delu Gaze. Uničenje podzemnega objekta je del neprekinjenih operacij izraelskih sil, katerih cilj je odstraniti infrastrukturo palestinske militantne skupine Hamas z območij Gaze pod izraelskim nadzorom, navaja portal The Times of Israel.
»Sile Severne brigade pod poveljstvom 99. divizije skupaj z inženirskimi enotami Južnega poveljstva nadaljujejo operacije za odstranitev teroristične infrastrukture v severnem delu Gaze, vzhodno od rumene črte,« so sporočile izraelske obrambne sile na platformi X.
V IDF poudarjajo, da so njihove enote na območju nameščene v skladu z določbami sporazuma o premirju in da bodo še naprej izvajale operacije za nevtralizacijo neposrednih groženj.
Za slovenske dušebrižnike
Vse, kar se je zgodilo in se še dogaja po krvavem napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023, je treba presojati v širšem kontekstu dolgoletnega konflikta, ideološkega sovraštva in prizadevanj za uničenje države Izrael. Kdor želi razumeti sedanjost, ne more začeti zgodbe tam, kjer mu to politično ali ideološko najbolj ustreza, ter zamolčati vsega, kar se je dogajalo pred tem.
Zgodovine ni mogoče začeti pisati po lastnih političnih potrebah.
Prav to je težava dela slovenskih političnih in javnih razpravljavcev, ki se ob izraelsko-palestinskem konfliktu tako radi postavljajo v vlogo moralnih razsodnikov. Njihova zaskrbljenost je pogosto glasna, njihovo ogorčenje silovito, njihova merila pa niso vedno enaka za vse. Ob tem se postavlja preprosto vprašanje: ali je mogoče iskreno zagovarjati mir, človekove pravice in dostojanstvo, če pri presoji nasilja uporabljamo dvojna merila?
Napad Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023, pobijanje civilistov, zajemanje talcev in nasilje nad nedolžnimi ljudmi so dejanja, ki jih ni mogoče opravičiti z nobeno politično ideologijo, zgodovinsko krivico ali ozemeljskim sporom. Terorizem ne postane sprejemljiv zato, ker se njegovi storilci sklicujejo na zatiranje ali zgodovinske zamere. Civilisti ne smejo postati tarča, talci pa ne pogajalsko sredstvo.
Toda enako jasno je treba povedati tudi drugo: palestinsko prebivalstvo ni isto kot Hamas. Palestinci niso kolektivno odgovorni za dejanja teroristične organizacije. Njihovo trpljenje, izguba domov, smrt civilistov in humanitarna stiska si zaslužijo resno obravnavo in sočutje. Človekovo življenje ima enako vrednost ne glede na narodnost, vero ali kraj rojstva.
Prav zato moramo od vseh, ki se razglašajo za zagovornike miru, zahtevati doslednost. Če obsojamo izraelske vojaške operacije, moramo obsoditi tudi Hamasove napade na civiliste. Če zahtevamo, da Izrael spoštuje mednarodno humanitarno pravo, moramo enako zahtevati od Hamasa in vseh drugih oboroženih skupin. Če se zavzemamo za pravice Palestincev, ne smemo prezreti pravice Izraelcev do življenja v varnosti in brez strahu pred novimi pokoli.
Človekove pravice niso politični bonbončki, ki jih delimo po lastni presoji.
Slovenski dušebrižniki, ki se ob takšnih dogodkih postavljajo na moralni piedestal, bi se morali najprej vprašati, ali so njihova stališča res univerzalna ali pa jih narekujejo politična pripadnost, ideološka bližina in trenutni interesi. Sočutje, ki ga spremlja molk ob zločinih ene strani, ni celovito sočutje. Je selektivna moralnost.
Izrael ima pravico do obstoja in zaščite svojih prebivalcev. Palestinci imajo pravico do dostojnega življenja, varnosti in politične prihodnosti. Ti pravici si ne nasprotujeta. Nasprotujejo pa jima terorizem, sovraštvo, zanikanje pravice drugega naroda do obstoja in politika, ki nasilje uporablja kot sredstvo za doseganje svojih ciljev.
Kajti miru ne bomo dosegli tako, da bomo za nasilje ene strani iskali opravičila, za dejanja druge pa zahtevali odgovornost. Mir se začne tam, kjer prenehamo opravičevati nasilje zaradi lastnih političnih prepričanj.
Pod črto
Od slovenske javnosti, zlasti od tistih, ki se postavljajo v vlogo moralnih razsodnikov, pričakujem, da si ustrezno naravnajo svojo »dioptrijo«. Le tako bodo lahko dogajanje presojali kolikor toliko trezno, celovito in brez gromovniškega moraliziranja.
Svoje stališče lahko utemeljeno zagovarjam na podlagi več kot štiridesetletnega spremljanja dogajanja na tem območju. Časa za korekcijo je še dovolj. Vprašanje pa je, koliko je pripravljenosti za samokritičnost in koliko potrpljenja imajo tisti, ki pričakujejo spremembe.
Do takrat jim svetujem predvsem nekaj: več izobraževanja, manj ideološke zaslepljenosti in predvsem doslednejša merila pri presojanju nasilja.
