Piše: dr. Stane Granda
Samostojna država Slovenija je dedič in nadgradnja Združene Slovenije. Po obsegu zelo zmanjšana, vendar je. Ko jo je Matija Majar – Ziljski leta 1848 opredeljeval, je poudaril demokracijo kot njen predpogoj, sicer pa naj bi omogočila Slovencem živeti v njej po slovensko, kot živijo Nemci v Nemčiji po nemško ali Francozi v Franciji po francosko.
Samostojna Slovenija je posledica konca avstrijskega cesarstva, nastanka Jugoslavije spremembe dinastične v nacionalno monarhijo, ki je v obrambi slovenskega kulturnega in političnega preživetje rodila samoslovenstvo. Ima skupno osnovo, izrastki pa so od skromne kulturne avtonomije, prek upravne in gospodarske samouprave, zahteve po federaciji do osamosvojitve. Na videz pojasnjujemo eno neznanko z drugo, vendar gre le za videz. Samoslovenstvo pomeni v politiki, tako mednarodni kot notranji, prednostno slediti interesom slovenskega naroda. Ne v iskanju večvrednosti, nacionalnega egoizma, poganskega nacionalizma, kot bi rekel Slomšek, zgolj v sožitje, enakopravnost in enakovrednost. Notranjepolitični poudarek je ne brezpogojni strpnosti med različnimi ideološkimi prepričanji. To je predpogoj državljanske zavesti, vzpodbujanje sovraštva pa nekaj najbolj zavržnega, resnična veleizdaja.
Delitev duhov: zgodovinski vzorci in zmote
Samoslovenstvo je eden izmed velikih političnih prelomov v naši zgodovini. Nekateri izpostavljajo Mahničevo delitev duhov, kot nekaj najbolj usodnega v slovenski preteklosti. To je v resnici samo ena izmed oblik slovenskega antikatolicizma. Da je delitev duhov obstajala že zdavnaj poprej nam zgovorno pokaže primerjava sodobnikov in znancev Slomška, Prešerna in Bleiweisa. Bili so nazorsko mesarsko razdeljeni, pa vendar so skupno zavili vrat ilirizmu. Jugoslovanstvu, njegov bolj politični kot kulturni dedič, ki nas je enako ali še bolj ogrožalo, so začeli puščati kri slovenski socialdemokrati z Ivanom Cankarjem na čelu, ter Izidor Cankar, Ivan Prijatelj, Lambert Ehrlich in drugi. Zopet idejno popolnoma nasprotni ljudje, pa vendar najprej Slovenci. Podobni ali sorodni imajo zasluge tudi za slovensko osamosvojitev.
Usodna delitev: samozavest ali hlapčevanje
Glede delitve duhov pri Slovencih velja, da je bila doslej edina uspešna in največja v naši zgodovini povezana z jugoslovanstvom. Normalni idejni razvoj, ki je značilen za vso zahodno Evropo, nastanek konservativcev – pri nas imenovanih klerikalci, liberalcev, socialistov in drugih, njihov javni nastop, ne more biti negativen niti usoden. Katastrofa bi bila, če take delitve duhov ne bi bilo, saj bi kazalo na popolno zaostalost Slovencev. Delitev duhov je znak vključenosti v mednarodne duhovne tokove, našo sodobnost. Očitno so nekateri hoteli idejno zaostalost Slovencem vsiliti kot vrednoto. Da bi dokazali njihovo zaostajanje in da bi jim odrekli moč preživetja, razvoja in napredka, nezmožnost dosege cilja vsakega naroda: samostojna država. Ločitev duhov naroda je, ča dopoveduješ svojim rojakom, da so nesposobni in nezreli za lastno, samostojno državno življenje. »Popolno politično ujedinjenje«, ki so ga zahtevali slovenski liberalci je prineslo odpravo Slovenije kot upravne enote, v perspektivi pa je pomenila tudi prelitje slovenske kulture v srbsko. To mnenje so zastopali Slovenci, Srbi so to samo naklonjeno sprejeli. Slovenska zgodovina nam dokazuje, da ni usodna delitev na leve in desne, ampak na one, ki verjamejo vase, in one, ki hočejo hlapčevati in se kot narod vdati, čeprav pod parolo bratstva in enotnosti. Premagovanje te in takšne delitve Slovencev je od nas terjalo tak nacionalni napor, da ob osamosvojitvi nismo oblikovali osnovnih načel vsebine lastne državnosti. Nismo določili, kaj je tisto, prek česar nobeden Slovenec ne more.
Napad na osamosvojitveno izročilo
Slovenska osamosvojitev je največji dosežek Slovencev v zgodovini. Koliko in kateri so protestirali, ko je Golobova vlada ne samo ukinila Muzej osamosvojitve, ampak preganjala osamosvojiteljsko misel. Za to je bila zadolžena v vladnem kabinetu posebna državna sekretarka, podaljšana roka Aste Vrečko, ki je bila potem prestavljena na vodenja projekta obeh Goric kot evropskih mest kulture. Tam je poveličevala nastanek Nove Gorice, ki je nastala zaradi izgube Gorice, ki jo je povzročil Tito z znano sestrelitvijo angloameriških letal. Skoraj ni bilo omenjeno, da je bila Gorica poleg Ljubljane druga slovenska kulturna prestolnica. Slovenske kulturne organizacije, na primer Goriška Mohorjeva družba, so bile izločene iz kulturnih manifestacij. Ministrica za kulturo, docentka na filozofski fakulteti, ki ima posebno odgovornost do raziskovanja in ocenjevanja preteklosti, ni nikoli prikrivala, da ji je Jugoslavija večji dosežek, kot samostojna Slovenija. Temeljni problem slovenske politične zgodovine, ni levo desno, korak naprej ali nazaj, ampak je temeljno vprašanje odnos do narodove biti. Narod je, ali ga ni, narod ima pravico do prihodnosti, ki je vedno lahko samo samostojnost v sožitju z drugimi emancipiranimi narodi, ali pa naj narod uplahne in ugasne v imenu kakršnih koli ciljev že. Narodi bodo, dokler bo kultura, ker je njihova osnova v duhu, času in prostoru.
Korupcija kot razkroj državljanske kulture
Ocenjevanje stanja slovenske državljanske kulture in zavesti ima več dimenzij. Eno od njih, verjetno najusodnejše, je kraja skupne ljudske ali državne lastnine v obliki korupcije. Slovenci nismo nič bolj ali manj pošteni kot drugi narodi v Evropi. Trstenjakov mit o poštenih Slovencih je predvsem izraz želje, da bi tako bilo, ne pa realnost in značilnost naše preteklosti. Mnenje so širili in dokazovali zlasti oni, ki so hoteli krajo skupne lastnine prikazati kot normalnost, družbeno zakonitost. Za komunizem to velja, demokracijo ne. Zato je korupcija vdelana v slovenski družbenopolitični sistem. Med tranzicijskimi bogataših so praviloma oni, ki niso verjeli v slovensko samostojnost in državnost, ki jim samostojna Slovenija ni bila »intimna opcija«. Če pogledamo odnos Ljubljančanov do njihovega župana, je to celo vrednota. Kot tak ni edini v slovenski politiki. In to je tudi eden temeljnih problemov slovenske državljanske zavesti.
Propad politične kulture in nujnost moralne prenove
Vsaka družba ima neke minimalne nepremakljive standarde. Tudi država. So plod nekega daljšega procesa. Odsevajo odnos državljanov do nje. Določajo meje, pod katere ni mogoče iti. Sedanje stanje slovenske politične, zlasti pa parlamentarne kulture je tako nizko, da tega ni mogel predvideti največji pesimist. Da ne omenjamo osebne, umske in moralne izprijenosti, ki jo demonstrira doktor repetovščine akademik Martin Premk. Ker dno nima dna, je potrebna ne akcija, ampak vzpostavljanje kulture, ki bo kaj takega moralno omejevalo in kot zavržno izkoreninilo. Treba je sprožiti pobudo. Parafraziram Tolstoja: »Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vžge drugo in se tako vžge na tisoče src.« Tako je treba začeti vzpostavljati tudi slovensko državljansko zavest.
