Piše: Gašper Blažič
Stara nomenklatura se je pretekli teden zelo vznemirila predvsem zaradi dveh stvari. Prva je intervju z Dušanom Smodejem, akterjem afere Fotopub, druga pa napoved ministrstva za izobraževanje o vrnitvi osemletne osnovne šole.
Ob tej napovedi se je zelo hitro odzval »oče devetletke« Slavko Gaber, minister za šolstvo med leti 1992–1999 in 2003–2004. Gre sicer za škandalozno šolsko reformo, ki je prinesla birokratizacijo ter izrinjanje vzgoje za vrednote iz šolskih programov. Jasno je bilo predvsem to, da je ta šolska reforma, ki se je začela z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995), postavila temelje za nadaljnje vladanje stare neokomunistične elite s svojim podmladkom.
Kako se je začela reforma
Kakorkoli že, Gaber, ki je sicer poročen s srbsko sociologinjo in svojo vrstnico Milico Antić Gaber (ki prav tako predava družbene vede in je tudi sama angažirana levičarka), je spomladi 1992 pričakovano zasedel stolček ministrstva za šolstvo in šport, saj so bili v igri veliki vložki za prihodnost tranzicijske nomenklature. Očitno je pri tem imel veliko podporo Milana Kučana. Navsezadnje je veljal za vplivnega ideologa LDS, poleg znanega filozofa Slavoja Žižka. Bilo je načrtovano, da se reforma šolstva izpelje po načrtih novodobne levičarske elite. Leta 1995 je izšla Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, kar je bila dejansko napoved prehoda v devetletno osnovno šolo, seveda s povsem prenovljenim predmetnikom in velikim številom izbirnih predmetov. Ustanovljen je bil Nacionalni kurikularni svet (NKS), ki mu je načeloval profesor Ivan Svetlik, kasnejši minister za delo, družino in socialne zadeve v Pahorjevi vladi. V njem je večino imel Gabrov pedagoški krog, bilo je tudi nekaj profesorjev drugačne usmeritve, denimo Janez Juhant. Javne razprave o prenovi šolstva so se med člani velikokrat vrstile kar prek medijev. Profesor Juhant je bil do šolske reforme zelo kritičen in je opozarjal, da bo tudi nova šola očitno ideološka. Veliko članov je zaradi neupoštevanja opozoril izstopilo.
Zanemarjanje verskih vsebin
Toda Gabrov krog, ki mu pripada denimo Mojca Kovač Šebart (mati sedaj bolj znane Nike Kovač), se je očitno držal znanega reka »Psi lajajo, karavana gre dalje«. Reforma je bila izvedena in veliko se ni dalo več popraviti. Tudi ministri v poznejših desnih vladah niso veliko posegali vanjo. Reforma je šla v smer večje birokratizacije šolstva, večje zaščite pravic učencev ter manjšega vpliva staršev. Ves čas te reforme pa je propaganda ustvarjala meglo s pomočjo krilatice »verouk v šolah«. To pa je, da reformi nasprotuje v glavnem katoliška Cerkev, medtem ko jo normalen, svobodomiselni svet podpira. Res je, da je bilo tedaj v igri vprašanje statusa verskih vsebin. Predmet o verstvih in etiki je sprva veliko obetal, predvsem za diplomante teologije (večinoma dvopredmetne v kombinaciji s katero od drugih smeri), dolgoročno pa se je izkazalo, da je šlo za prevaro. Medtem ko imajo praktično vse države članice EU verski in etični pouk včlenjen tako v osnovno kot srednje šolstvo, ker gre za del splošne izobrazbe in osebnostne formacije, je pri nas potisnjen na obrobje. Ker se predmet »Verstva in etika« (za zadnjo triado osnovne šole) izvaja le ob zadostni prijavi učencev, je realno gledano zelo slabo zastopan v slovenskem šolskem sistemu.
Cerkev je »izstreljevala rakete«
Res je sicer, da so se predstavniki Cerkve večkrat kritično oglasili zaradi šolstva. Predvsem tedanji ljubljanski nadškof (pozneje kardinal) Franc Rode, ki je večkrat javno kritiziral slovenski šolski sistem. Leto pozneje je v enem od nastopov uporabil frazo, ki jo je prevzel iz neke parlamentarne razprave o šolstvu s strani Dimitrija Rupla, ko je slednji govoril o »dresuri nemških ovčarjev«. Levičarski mediji in mnenjski voditelji so tedanjega ljubljanskega vrhovnega pastirja dobesedno raztrgali na koščke, tedanji Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak pa je o njem napisal pamflet z naslovom »Metropolit pasje dežele: kdo bo vodil vzrejne knjige?«.
Toda Rode pri tem ni bil osamljen. V začetku septembra leta 1998 je Slovenska škofovska konferenca objavila izredno pastirsko pismo škofov ob začetku šolskega leta, v katerem je predlagala spremembe v smeri uvedbe rednega predmeta v državne šole, ki bi mlade poučeval o krščanstvu kot zgodovinskem, kulturnem, religioznem in moralnem pojavu. Poudarili so, da brez poznavanja krščanstva mladi ne morejo razumeti lastne zgodovine, umetnosti in evropske civilizacije. Odziv uradne politike in medijev je bil brutalen. Pri tem se tudi Slavko Gaber ni prav nič »šparal«. Dejal je, da je to »napad na ločitev Cerkve in države« ter poskus »klerikalizacije javnega šolstva« in da Cerkev želi v javne šole »skozi zadnja vrata« vnesti verouk. Predvsem pa se je na pastirsko pismo spravil tedanji Delov komentator Boris Jež – češ se je res vse dogajalo »pred dva tisoč leti tam nekje v zagamanih libanonskih hribih«. Komentar Borisa Ježa je nato v Družini tedaj mladi prevajalec Matej Leskovar razsul na prafaktorje (»Ježa Ježa na Parnas ali Destrukcija destrukcije«).
Prav zaradi javnomnenjskega »kurjenja« z »veroukom v šolah« se o bistvu reforme skoraj nihče ni pogovarjal, razen tega, da želi ministrstvo imeti »laično in idejno nevtralno šolo«. No, zanjo sta se v sedemdesetih letih prizadevala že omenjeni Rode in tudi kasnejši nadškof Franc Perko. Vendar pa je sedanja »nevtralna« šola daleč od tega, kar naj bi nevtralnost pomenila, saj je namesto starih ideoloških konstruktov na novo uvedla laicizem, sledi ideološke indoktrinacije iz časa prejšnjega sistema pa seveda ostajajo še naprej navzoče. In to je, če na kratko ocenimo, glavni sad »Gabrove reforme«.
Gaber, matura Jureta Jankovića in skorumpirani vazali
Slavko Gaber se je povrh vsega znašel tudi v korupcijski aferi. Leta 1998 se je namreč prvič v javnosti pojavil Jure Janković, mlajši od sinov Zorana Jankovića, od nedavnega (tudi) srbski državljan. Mlajši Janković je takrat lahko maturiral kljub popravnemu izpitu, kar je nato razkrilo pravo leglo korupcije na Centru za šolske in obšolske dejavnosti, posledično tudi na ministrstvu za šolstvo. Opoziciji sicer ni uspelo z interpelacijo odstaviti Gabra, je pa slednji nato raje odšel sam in to junija 1999 v senci obiska tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona v Sloveniji. Gabra je – do izvolitve Bajukove vlade – nasledil njegov državni sekretar Pavel Zgaga. Po volitvah leta 2000 pa je Janez Drnovšek, ki se je vrnil na premiersko funkcijo, na Gabrovo nekdanje ministrsko mesto povabil profesorico Lucijo Čok. Ki pa je ostala le toliko časa, dokler Drnovšek ni postal predsednik republike, pod novim premierjem Antonom Ropom se je Gaber vrnil na ministrstvo. Po porazu LDS leta 2004 je bil Gaber sicer izvoljen za poslanca LDS, a je pozneje izstopil iz stranke, ni pa se vključil v nobeno drugo stranko.
Po mandatu 2004–08 je Gaber praktično izginil iz politike in se v javnosti skoraj ni več pojavljal. Vse do nedavnega. V času prejšnje vlade naj bi bil večkrat opažen na ministrstvu, ki ga je takrat vodil manj znani in tudi nevpadljivi Darjo Felda, ki je nato odstopil iz menda osebnih razlogov, nasledil ga je veliko bolj politično profilirani Vinko Logaj. Sedaj pa se vrača kot ključni nasprotnik sedanje vodilne ekipe na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino (nekdaj ministrstvo za šolstvo in šport), saj mu stvari uhajajo iz rok.
Janez Juhant o Gabru: Ohranil prenovljeno oziroma adaptirano »ideološko šolo«
Prof. dr. Janez Juhant, nekdanji član Nacionalnega kurikularnega sveta: »Gospod Gaber je eden glavnih, ki je s pomočjo svojih – večina postsocialističnih privržencev – v pedagoški stroki uvedel ali bolje ohranil prenovljeno oziroma adaptirano »ideološko« šolo. Le kakih 5, 6 nas je bilo »za okras« v Nac. kur. svetu (NKS), in čeprav smo ideologizaciji nasprotovali in celo izstopili iz NKS nismo uspeli s svojimi predlogi proti večini. Če se prav spomnim, nas je bilo vseh skupaj okoli 27 in kot manjšina smo bili pri svojih alternativnih predlogih preglasovani. Pazili so tudi, da bi čim manj religijskih vsebin in posebej krščanstva prišlo v kurikulum. Učence in učitelje je treba nabiti z vsebinami in otežiti razpravo in kritično mišljenje, kar je danes vse večja nujnost. Razumljivo, da zdaj poskuša s temi privrženci, da bi onemogočil prenovo šolskega sistema, ki bi se morala zgoditi že po osamosvojitvi. Ta prenova pa je nujna, če hočemo vzgajati in izobraževati mlade v samostojne osebnosti, ki bodo imeli radi Slovenijo in bodo obenem sposobni za zahteven nastop na globalnem trgu, za rokovanje z UI ter bodo imeli trdne vrednostne osnove in antropološko zrelost in sposobnost za zahteven globalni dialog.«
