Piše: Vančo K. Tegov
Približevanje referenduma v političnem prostoru pogosto deluje kot močan katalizator, ki med ljudmi sproži slikovit izrek, da nekaterim »kuzla v rit skače«. Ta ljudska fraza natančno opisuje paniko, pritisk in časovno stisko, s katerimi se soočajo tisti, katerih privilegiji, politično preživetje ali neupravičeni finančni prilivi so nenadoma ogroženi zaradi neposrednega odločanja ljudstva.
Ko se odpre možnost, da bodo volivci na referendumu neposredno odločali o pomembnem vprašanju, se dinamika moči v državi močno spremeni. To ima različne učinke na različne skupine.
Koruptivneži in izguba nadzora nad »posli«
Za tiste, ki delujejo v ozadju in izkoriščajo sistemske luknje za osebne koristi, pomeni referendum posebno grožnjo.
Razkritje interesov: Referendumske kampanje pod drobnogled javnosti postavijo zakone, pogodbe in finančne tokove, ki bi sicer lahko ostali skriti v parlamentarnih kuloarjih.
Konec lobiranja: Ko odločanje preide iz rok peščice politikov v roke celotnega volilnega telesa, klasične metode vplivanja in lobiranja izgubijo del svoje učinkovitosti. Nemogoče je »kupiti« ali na enak način prepričati stotisoče volivcev, kot je mogoče vplivati na nekaj ključnih odločevalcev.
In glej ga, zlomka, naenkrat se pojavi nek Hudi Hmet, ki je »šlataril« po dogovorno ukradenih identitetah takrat zelo repenčastega, danes precej oskubljenega ptiča, ki sliši na ime Robert Golob.
Ta Hudi Hmet naj bi se priporočal za varno shranjevanje elektrike v gromozanskih baterijah, če bi zainteresirani Romun prispeval slabega pol »milijončka« evrov – kot da bi rekel: »Če častiš pico.«
Takšnih malih »milijončkov«, ki so jih parkirali na varno v »neurejenih« sredinah, predvsem na širšem območju Balkana, je očitno še in še. Premalo časa je preteklo od trenutka, ko so nekateri sestopili s konja, ki je jezdil na lažeh, prevarah in krajah.
Zato je tudi toliko panike in obkladanja predlagateljev zakona ter temu primernega organa, ki naj bi te milijončke izbezal iz balkanskih lukenj. Nekateri že govorijo o ustanavljanju nekakšne politične policije, ki naj bi preiskovala vse po vrsti.
Ne. Procesirali bodo, preiskovali in iskali tisto, kar je bilo ukradeno in kar dejansko pripada davkoplačevalcem oziroma vsem nam.
Panika, slabi živci in živčni izbruhi so situacije, ki jih bomo v času, ki je pred nami, verjetno videli še večkrat.
Upajmo na pravo voljo in pametno odločitev državljanov, da se bo tem dolgoprstnežem z globokimi žepi zmanjkalo »materiala« za tlačenje nakradenega v žepe svojih bližnjih in znancev.
Državljani pa morajo imeti ves čas v ospredju sebe, svoje interese in skupno dobro. Potem ni daleč do prave odločitve v dobro vseh nas.
Delomrzneži in priskledniki v vlogi branilcev pravic do brezdelja za dober denar
V obdobju pred referendumom se morajo politični akterji, ki sicer skozi mandat morda ne kažejo velike produktivnosti, nenadoma aktivirati.
Prebujenje iz cone udobja: Uradniki in politiki, ki so vajeni varnega zavetja svojih funkcij, se morajo odpraviti na teren, med ljudi, pisati pojasnila, zagovarjati svoja stališča in utemeljevati svoje delo. Ker referendum zahteva jasne odgovore – »ZA« ali »PROTI« –, se ni več mogoče tako preprosto skriti za zapletenim birokratskim jezikom ali prelaganjem odgovornosti na druge.
Priskledniki – tisti, ki so prisesani na javni denar prek različnih spornih razpisov, svetovalnih pogodb ali projektov, katerih smiselnost je vprašljiva – ob referendumu občutijo strah pred izgubo privilegijev.
Če referendumski izid zavrne ureditev, ki jim je omogočala privilegiran položaj, se lahko njihovi viri financiranja čez noč zaprejo. V paniki pred izgubo statusa začnejo vlagati ogromno energije in preostalih sredstev v propagando, s katero poskušajo prepričati javnost, da je status quo nujen za stabilnost države.
Da bi zamaskirali svoje »ne-početje«, si sposodijo tujce in njihovo skorajda gotovo neudeležbo na letošnjih lokalnih volitvah, kjer naj bi nekateri poskušali odločati tudi s pomočjo uvoza volivcev po metodi »jogurt revolucije«.
Ob tem se odpira tudi vprašanje socialnih transferjev za tiste, ki so delovno sposobni, vendar ne delajo, ker jim je tako ljubše. Potem pa se delajo kravale po večjih in manjših mestih.
Kot da je Slovenija to odkrila šele zdaj. Ne. Povsem normalno je, da si mora vsak, ki živi v tej državi, prizadevati za svoje delo, odgovornost in prispevek k skupnosti. Če si tujec, ne moreš pričakovati, da boš brez omejitev krojil usodo domačinov. Če si delovno sposoben, ne more biti dolgoročni cilj prejemanje »spodbude« za nedejavnost. Temu je treba narediti konec.
Potrebujemo zdravo in racionalno ekonomijo.
Viseti na proračunu in na hrbtih državljanov je kar ugodno, mar ne?
Vlada je v mesecu avgustu predlogu za izvedbo posvetovalnega referenduma izrazila podporo. Ocenila je, da je vprašanje načina financiranja RTV Slovenija primerno za neposredno ugotavljanje stališča državljanov, rezultat referenduma pa bi lahko predstavljal izhodišče za nadaljnje oblikovanje te politike.
Glede na predimenzioniranost sistema na eni strani ter obratno sorazmerno učinkovitost produkcije in koristnost ponujenih vsebin na drugi strani je stanje po mojem mnenju nevzdržno. To ne pomeni konca javne RTV. Pomeni urejanje stanja, večjo preglednost porabe in odgovornost do tistih, ki sistem financirajo.
Da pa bi RTV še naprej za vsako ceno visela na hrbtih državljanov kot Damoklejev meč z obvezno naročnino, pa je preveč.
Pod črto
Kako je mogoče, da v tej ljubi Sloveniji vedno, redno in vsakokrat potekajo razprave o zaščiti predvsem tistih, ki nič ali premalo delajo, čeprav bi lahko več? O tem, da bi na svojem delovnem mestu zaslužili svojo plačo in ne s pomočjo podkupnin, provizij, kraj ali preusmerjanja denarja v davčne oaze oziroma prijateljska podjetja v tujini?
O tem, da ustvarjajo kakovostne vsebine in šele nato dobijo ustrezno ovrednoteno svoje delo?
Da bi vse to zamaskirali, se vedno in povsod obesijo na socialni čut do vsakogar, ne glede na to, ali je to prav ali narobe.
Popkovina, ki ni bila do konca prerezana iz obdobja pred osamosvojitvijo in takoj po njej, potrebuje močne škarje – boljše in močnejše, kot so bile »Reberškove« v Tarči.
Lahko se socializira tisto, kar je potrebno. Ni pa mogoče socializirati vsega povprek. Zdrava razmejitev bo prinesla več zdravja – mentalnega, finančnega in delovnega – za vse.
Le tako lahko Slovenija zaplava v pravo smer. Čas je ugoden, klima prav tako, veter pa tudi piha v pravo smer in polni jadra napredka.
Le odprte oči imejmo!
