Piše: Bogdan Sajovic
Nemški politični establišment je pretresen. Položaj kanclerja Merza visi na nitki. Evropska desnica ne skopari s čestitkami, levica pa ne z obtoževanjem. Požarni zid je popolna zabloda, prav tako uvoz novih volivcev iz tretjega sveta.
Zgodovinski rezultat AfD na deželnih volitvah v deželi Saška – Anhalt 6. septembra 2026 je dodobra pretresel ne samo nemško, pač pa tudi evropsko politično prizorišče. Spomnimo, na grobo je AfD zmagala s približno 43,8 odstotka glasov, s čimer je več kot podvojila rezultat iz predhodnih volitev leta 2021, osvojila 39 sedežev v deželnem parlamentu, a je za absolutno večino za 42 sedežev še vedno malo »prekratka«.
Zgodovinski preboj AfD
Krščansko-demokratska CDU je, če ne štejemo liberalcev FDP, ki so popolnoma izpadli iz deželnega parlamenta, doživela najhujši poraz v zgodovini povojnih volitev. Strmoglavila je namreč s približno 40 odstotkov glasov leta 2021 na okoli 17,2 odstotka in izgubila kar 25 sedežev. Leve stranke – SPD, Zeleni in Levica – so dosegle vsaka okoli 9 odstotkov glasov, zeleni so nekaj pridobili, preostali dve nekaj izgubili, a na splošno je skupna podpora in število sedežev vseh etabliranih levih strank približno enako kot prej. Nacional-boljševistična BSW, ki na prejšnjih volitvah ni sodelovala, pa je vstopila v deželni parlament z okoli 5,3-odstotno podporo volivcev. Volilna udeležba je bila sicer rekordno visoka, okoli 77,8 odstotka, v nasprotju z zgolj 60-odstotno pred petimi leti.
AfD je svoj uspeh proslavila kot zgodovinski preboj in kot »jasen mandat za vladanje«. Vodja te stranke v deželi Saška – Anhalt Ulrich Siegmund je dejal, da so »napisali zgodovino« in da bodo »dobili svojo deželo (tj. Nemčijo) nazaj, začenši s Saško – Anhaltom«. Rezultat je ocenil kot »senzacionalen« in zahteval mandat za vodenje deželne vlade. Tudi nacionalna voditelja AfD Alice Weidel in Tino Chrupalla sta bila navdušena; Weidel je govorila o »zgodovinskem rezultatu« in signalu za politični preobrat tudi na zvezni ravni, Chrupalla pa je izjavil, da bo Siegmund novi ministrski predsednik Saške – Anhalta, ter udaril po CDU z besedami »CDU smo prepolovili«. Iz nacionalnega vodstva AfD je celo priletela drzna napoved, da namreč CDU nikoli več ne bo zmagala na volitvah in gre dejansko na smetišče zgodovine. Iz vodstva AfD so tudi pozvali k opustitvi t. i. požarnega zidu (Brandmauer), kar je oznaka za neformalni dogovor vseh nemških strank, da na nobeni ravni in na noben način ne sodelujejo z AfD zaradi njene domnevne »grožnje demokratični ureditvi«. AfD je sporočila, da je odprta za pogovore s posamezniki ali frakcijami, ki bi ji omogočili stabilno večino, vključno z morebitnimi prestopi iz drugih strank.
Pretresena CDU
Na drugi strani je bil zvezni kancler in vodja CDU Friedrich Merz po lastnih besedah »globoko šokiran«. Dejal je, da so se z volitvami spremenile razmere ne le v deželi Saška – Anhalt, temveč v celotni Nemčiji, in priznal, da gre za najhujši poraz CDU v desetletjih ter da bo rezultat imel posledice. V povolilni izjavi je dejal, da se CDU po teh volitvah ne more preprosto vrniti k »poslu kot običajno« in se delati, kot da je šlo za majhen volilni spodrsljaj, da je stranko pretreslo do temeljev, in priznal, da išče razloge tudi pri sebi. Hitel pa je z zagotovili mednarodnim partnerjem, da »Nemčija ostaja zvesta Evropi, zunanji politiki in ustavi«. Opozoril je AfD, da Temeljni zakon (Grundgesetz), velja tudi za Saško – Anhalt in da bo »zvezna vlada ukrepala, če bodo meje prekoračene«.
Kancler je torej sporočil, da se bo prvič, oklepal položaja do bridkega konca; drugič, da sta tako on kot stranka potolčena in ob ves politični prestiž v domovini in zato dejansko kličeta na pomoč iz tujine ter zadnje, a ne nazadnje, da razmišlja celo o uporabi zveznih ustanov, da odstrani politično konkurenco.
V Nemčiji namreč obstaja Urad za varstvo ustavne ureditve, ki pa je dejansko politična policija. Po porazu 1945 so namreč okupacijske sile dovolile Nemčiji obnovo države pod pogojem, da sprejme od zmagovalcev požegnano ustavo, ki bo zagotavljala ponižno in servilno Nemčijo. Nemški politični estališment je ponudbo sprejel in od tedaj se vedno, kadar se pojavi kakšna stranka, ki bi lahko ogrozila večni politični status quo v Nemčiji, znajde na spisku prepovedanih strank. V teoriji naj bi Urad sicer »ukrepal tako proti desnemu kot levemu ekstremizmu«, v praksi pa je do sedaj ukrepal le proti desnim strankam in skupinam.
Doajenka CDU, nekdanja kanclerka Angela Merkel je dejala, da jo »boli srce« zaradi uspeha AfD. Nedavno je nekdanja kanclerka priznala, da je bila njena politika podpore množičnim migracijam del načrta, kako z uvozom novih volivcev zaustaviti morebiten porast politične desnice. Očitno še en bumerang, ki je priletel nazaj v glavo CDU, poleg že omenjenega »požarnega zidu«. Tako požarni zid kot tudi uvoz migrantov tretjega sveta sta namreč med ključnimi vzroki, zakaj AfD pridobiva podporo na vsakih volitvah.
To je omenila tudi voditeljica nacional-boljševistične BSW Sahra Wagenknecht, ki je dejala, da je politika požarnega zidu očitno spodletela, poleg tega pa je to po njenem mnenju tudi žalitev volivcev.
Uspeh AfD na volitvah v deželi Saška – Anhalt so v SPD označili kot signal Berlinu in kot nekaj, kar je številne prestrašilo; iz SPD tudi pozivajo k premisleku o zvezni politiki. Zeleni so govorili o »dramatičnem« porastu AfD, v Levici (Die Linke) pa so poudarjali, da je AfD klasificirana kot potrjeno skrajno desničarska stranka in v podtonu dejansko pozivali k prepovedi in razpustu stranke AfD. Vendar pa treznejši glasovi opozarjajo, da je ta vlak odpeljal, prepoved AfD v tem trenutku bi dejansko pomenila, da je politični establišment zlorabil zvezne ustanove za odstranitve politične konkurence, kar bi pripeljalo do popolnega političnega kaosa (saj bi tako morali iz vseh političnih funkcij – deželnih in zveznega parlamenta, mestnih in občinskih svetov in županstev odstraniti vse izvoljene funkcionarje AfD), pripeljalo bi do revolta volivcev in podpornikov prepovedane stranke, kar trenutno pomeni relativno večino volivcev tudi na državni ravni in morebitnih množičnih nemirov z nepredvidljivimi posledicami.
Čestitke in obtoževanje
Ob zmagi je AfD dobila vrsto čestitk iz vrst evropske desnice. Matteo Salvini, podpredsednik italijanske vlade in vodja stranke Lega, je čestital »prijateljici« Weidel in dejal »Druga Evropa je mogoča«. Santiago Abascal, vodja španske stranke Vox, je čestital za »spektakularen rezultat, ki predstavlja veliko upanje za Nemčijo in Evropo«, medtem ko je André Ventura, vodja portugalske stranke Chega, ocenil rezultat kot »zgodovinsko zmago«. Podobnega mnenja je bil tudi vodja avstrijske FPO Herbert Kickl, ki je rezultat označil za zgodovinski uspeh in dodal, da so volivci podrli »požarni zid«.
Geert Wilders, vodja nizozemske stranke PVV, je bil jedrnat »Čestitam«, nekdanji madžarski predsednik vlade Viktor Orbán, pa je čestital Alice Weidel, Ulrichu Siegmundu in celotni AfD za »erdrutschsieg« (prepričljivo zmago) in napisal: »Velik večer za Nemčijo in Evropo. Pripravite se – to je šele začetek!«
Na oni strani Atlantika je ameriški predsednik Donald Trump na omrežju Truth Social delil grafikon rezultatov in po nekaterih poročilih je rezultat označil kot »res velik večer«. Multimilijarder Elon Musk je na svojem spletnem omrežju X napisal »Gut gemacht!« (Dobro opravljeno!).
Na drugi strani so evropski levičarji in centristi izražali precejšnjo zaskrbljenost. Prednjačili so v Franciji, ministra Roland Lescure in Benjamin Haddad sta govorila o »zelo, zelo zaskrbljujočem signalu«, »zelo resnem trenutku za Evropo«, »populističnem valu, ki se širi« in da »nacionalizem in ksenofobija nikoli ne bosta odgovor«. Seveda ni manjkalo »zgodovinskih vzporednic«. Francoski levičar Jean-Luc Mélenchon pa je rezultat označil za katastrofalno dokazilo slepote centrističnih politikov.
Poljski premier Donald Tusk je dejal, da se »na Poljskem lahko le idioti ali izdajalci veselijo triumfa AfD v Nemčiji«, zunanji minister Radosław Sikorski pa je rezultat označil za »zelo zaskrbljujoč znak«.
Španski premier Pedro Sánchez pa je omenjal rast ekstremizma v Evropi, kar je precej hinavsko od enega izmed najbolj ekstremnih levičarskih politikov v Evropi.
Bruseljska brca v temo
Najbolj butasta reakcija pa je prišla iz Bruslja, konkretno iz Evropske komisije Ursule von der Leyen. Sporočili so namreč, da dežela Saška – Anhalt pod vodstvom AfD ne bo deležna evropskih sredstev. To je sprožilo močno reakcijo v delu nemške javnosti, češ da Nemčija tako ali tako prispeva levji delež sredstev za proračun EU in da namerava EU ukazovati nemškim volivcem, kako naj volijo in za vzvod uporabiti denar, ki prihaja iz njihovih lastnih žepov. Tako so se okrepili ne samo pozivi k izstopu Nemčije iz Unije, pač pa tudi, naj Nemčija takoj preneha pošiljati prispevke in pomoč v tujino. Prva »žrtev« tega je bila Brazilija, ki ji je skušal kancler Merz na tihem poslati milijardo evrov za »ohranjanje deževnega pragozda«. Transakcija je trenutno zaustavljena in kancler mora odgovarjati na precej neprijetna vprašanja tudi iz njegove lastne stranke. Vodstvo AfD pa je na drugi strani takoj pograbilo žogo in razglasilo, da nameravajo, če ne že zrezati prispevke v tujino na ničlo, pa jih bodo vsaj na minimum, ki ga določa članstvo v nekaterih mednarodnih organizacijah.
Položaj kanclerja Merza visi na nitki
Prihodnjo nedeljo bodo deželne volitve tudi v deželi Meklenburg -Pomorjansko in Berlinu. Po anketah v prvi AfD celo vodi, CDU pa se je globoko potopila. V Berlinu pa sta skorajda poravnani, pri čemer je CDU svoj položaj krepko poslabšala, AfD pa zelo okrepila. Še en volilni polom bi pomenil politični konec za kanclerja Merza, posledično pa tudi postavil pod vprašaj usodo zvezne vlade. Najbolj bi bile higienične predčasne volitve, a ne pozabimo, AfD po anketah vodi tudi na zvezni ravni. Zmaga AfD in posledična zvezna vlada pod njenim vodstvom pa bi bila politični pretres, ki ga Evropa ni doživela že od padca Berlinskega zidu, če ne od leta 1945.
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.
