Piše: Gašper Blažič
Še dokaj svež govor predsednika slovenske vlade Janeza Janše na 81. zasedanju Generalne skupščine OZN kar dolgo časa ni sprožil nobenih omembe vrednih odmevov v slovenski notranji politiki. Kar morda niti ni nenavadno. Če bi namreč mainstream mediji vedeli, kaj bo govoril, bi že v jutranjih urah na pladnju najprej dobili mnenja »stroke«, ki bi govor dobesedno poteptala. Tako pa je vse ostalo pri tišini. Ki pa verjetno ne bo več dolgo trajala.
Na tem mestu ne bomo znova ponavljali vsebine govora premierja Janeza Janše, govor si namreč lahko preberete TUKAJ, v tem članku je objavljen tudi videoposnetek nagovora. Jasno pa je, da je bil nagovor predvsem vsebinski in tudi kritičen v odnosu do mednarodne skupnosti, ki se že dolgo časa vrti okoli enih in istih vprašanj, ne doseže pa nekega večjega učinka na kriznih območjih, kot je denimo Bližnji vzhod. Ob tem pa zanemarja tudi pregon kristjanov, npr. v Nigeriji.
Eden od primerov, kjer se je OZN slabo odzvala, je poleg vojne v BiH tudi Venezuela, saj ni skrivnost, da je režim padlega diktatorja Nicolasa Madura ideološko povezan s prvim človekom OZN Antoniom Guterresom. OZN se v primeru kršenja človekovih pravic v Venezueli nikoli ni ustrezno odzvala. Niti v primeru pogoljufanih volitev, niti ob pregonu opozicije, niti ob zaščiti vladavine prava. Ob divjanju Madurovega režima so namreč vodilni v OZN gledali stran, kar pomeni, da se je mednarodna skupnost sprijaznila z vlogo tigra brez zob. Janša je sicer v govoru opozoril na nekatere druge nedoslednosti, denimo na vlogo Rusije v Varnostnem svetu OZN, kjer izkorišča svoj položaj ob svoji lastni agresiji na Ukrajino.
Doslej govorili vsi predsedniki RS in večina šefov vlad
Če potegnemo črto, gre za pomemben nagovor, glede na to, da je Janša doslej dvakrat tudi predsedoval ministrskemu svetu EU. Načeloma so govori na zasedanjih Generalne skupščine OZN rezervirani za predsednike držav in vlad. Po naših podatkih so to vlogo doslej imeli vsi dosedanji predsedniki republike, vključno s sedanjo predsednico Natašo Pirc Musar, pa tudi predsedniki vlad, razen Antona Ropa, Andreja Bajuka in Alenke Bratušek (Drnovšek in Pahor pa sta, sicer v različnem času, opravljala obe funkciji in v vlogi obeh nastopila kot govornika). Zadnji nastop slovenskega predsednika vlade se je zgodil pred dvema letoma, takrat je bil to Robert Golob, s strani Nataše Pirc Musar pa smo govor dočakali lani. Predvsem v primeru Goloba in Pirc Musarjeve lahko zapišemo, da je šlo za precej splošne pozive k spoštovanju mednarodnega prava ter človekovih pravic, vendar sta se v glavnem sklicevala na splošno mainstream prepričanje o genocidu nad Palestinci. Janša je bil precej bolj konkreten in je naštel primere dvojnih meril ter nedoslednosti.
Ko Golob žuga in tolče kot Hruščov
Spomnimo: Golob je konec septembra 2024 z govorniškega odra tako rekoč neposredno žugal izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, ki se je letos sicer spet udeležil zasedanja. »Gospod Netanjahu, končajte to vojno takoj!« je takrat zavpil Golob, z rokami tolkel po govorniškem odru (nekako v slogu sovjetskega voditelja Nikite Hruščova) in odšel z odra. Z Netanjahujem se je celo zapletel v besedni spopad. Tudi Pirc Musarjeva lani ni prizanašala niti Netanjahuju, niti ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, češ da sta sokriva za trpljenje v Gazi. Obregnila se je tudi ob OZN, da ni zmožna zagotoviti miru na tem območju, pa tudi ob Evropsko unijo, češ da je neenotna glede Gaze, medtem ko je lahko enotno obsodila ruski napad na Ukrajino.
Če nekako potegnemo črto, sta se tako Golob kot Pirc Musarjeva v glavnem ukvarjala s Palestino kot prioriteto in to na povsem enostranski in populistični način, ki poudarja predvsem sentimentalnost. Janša je ravnal drugače in svetovni javnosti ponudil povsem drugačen, veliko bolj državniški govor, v številnih dvostranskih srečanjih pa se je srečal tudi z Netanjahujem, kar sicer ne izključuje, da bi lahko v bližnji prihodnosti prišlo tudi do srečanja s predstavniki Palestine. Kot je nedavno v kolumni za Siol zapisal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, so se najvišji predstavniki Slovenije ves čas srečevali tako s predstavniki Izraela kot tudi s palestinsko oblastjo. V času prve Janševe vlade je bil vzpostavljen slovensko predstavništvo v Ramali, kjer se nahaja sedež palestinske uprave. Ne glede na to, da Slovenija takrat še ni polno priznavala Palestine. Rupel se je leta 2008, takrat je bil zunanji minister, v Ramali sestal s palestinskim voditeljem Mahmudom Abasom, slednji je kmalu zatem obiskal Ljubljano. Gre za realpolitiko, kjer bo potrebno veliko potrpljenja in diplomatske spretnosti, tudi pogovorov z obema stranema, da bi lahko sploh prišli do približne »rešitve dveh držav«. A dokler Hamas ne bo razorožen, je takšna rešitev nemogoča. Na drugi strani je v 90ih letih Milan Kučan predvsem zaradi orožarskih poslov vzdrževal tesne stike s tedanjim izraelskim predsednikom Šimonom Peresom.
Očitno je torej, da sedanja slovenska diplomacija kljub preobratu vendarle ni strogo proizraelska, je pa pokazala odprtost tako do Izraela kot tudi do sedanje ameriške administracije. Če smo v zadnjih letih s strani najvišjih predstavnikov Slovenije v glavnem poslušali protiizraelsko in celo protiameriško grmenje v slogu banana-držav, pri čemer dvostranskih stikov z Izraelom in ZDA skoraj ni bilo, je Janša na zadnjem obisku v ZDA celo povabil Donalda Trumpa na obisk v Slovenijo.
