Piše: Jože Biščak
To ni bila neka obrobna zadeva, ki bi jo vrgli prek ramen in si pridušali, naj pozabimo, da tako pač je, da lahko politika, če se ji zljubi in zdi, mimogrede in počez brska po tvoji zasebnosti.
Parlamentarna preiskovalna komisija je bila natančno zgrajen aparat za diskreditacijo ideoloških in političnih nasprotnikov, ki je deloval v industrijskem obsegu. Brez preiskovancev. Samo priče. In te priče, ki so bile večinoma zasebniki, so pred obličje predsednic Mojce Pašek Šetinc in Tamare Vonte prišli, kot bi vstopili v mesoreznico. Razsodba je bila znana vnaprej, osebni podatki so v določene medije »uhajali« v realnem času, časovna usklajenost zaključnega poročila ni bila naključna. In da si kaj takega politika ne bi več drznila, je bil pred dnevi ustanovljen Zavod za zaščito žrtev parlamentarne preiskave 2022–26.
Zavod ni »janšistični« projekt, kot bi radi prikazali nekateri. Gre za obrambo osnovnega principa: da država ne sme zlorabljati institucij proti posameznikom in podjetjem. Zato bo pomagal tistim, katerih pravice so bile kršene, vključil se bo tudi v razpravo o spremembah zakona o parlamentarni preiskavi. To je državljansko dejanje. Če bi podobno komisijo vodil nekdo z desne in bi enako brskal po računih levih medijev in podjetij, bi bil problem enak. Pravilo mora veljati za vse. In upoštevanje pravil ni vljudnost, ki bi jo izkazovali politiki, ampak osnovni princip pravne države, je pogoj za demokracijo v kateri koli civilizirani državi, drugače je tista o »svobodnem posamezniku« in »svobodni podjetniški pobudi« le mrtva črka na papirju.
Preiskovalna komisija, katere žrtev sem bil tudi sam, ni razumela ali pa ni hotela razumeti, kaj sploh pomeni financiranje gospodarske družbe. Podjetje živi od prodaje na trgu, od pogodb, od oglaševanja, od storitev, ki jih ponuja; državno podjetje, ki sklene pogodbo z medijem, ker mu ta prinaša doseg, ni avtomatično »obvodno financiranje politične stranke«. To je poslovna odločitev. Denar, ki ga podjetje zasluži ali porabi, ni »strankarski denar«, dokler ne gre neposredno in nezakonito v blagajno politične organizacije. Komisija je to razliko preprosto izbrisala. Vsako nakazilo so prebrali skozi prizmo zarote. Če je Telekom ali katero drugo podjetje plačalo oglas, če so ljudje, povezani z mediji, prejeli honorarje za delo ali če so se zneski v določenem obdobju povečali, ker se je povečalo poslovanje – vse to so bili »dokazi« o obvodnem financiranju. Pašek Šetinčevi, Vonti, Modicu in drugim je bila ekonomska logika v napoto in odveč, zato so jo ignorirali. Ostala je le ideološka logika, ki je sprožila v njihovih glavah ne le bujne domišljije, ampak tudi podtikanja in laži.
To niso bile nedolžne in neškodljive zadeve. Ko parlamentarna komisija zlorabi pooblastila, zahteva vpogled v poslovne in celo osebne račune, razkriva poslovne skrivnosti in postavlja priče v vlogo preiskovancev, ne da bi imela za to jasno zakonsko podlago, gre za napad na pravno državo. Priče so bile zasliševane, podatki so bili uporabljeni zunaj mandata, vprašanja so segala daleč onkraj predmeta preiskave. Bil je to lov na čarovnice. V neki normalni demokraciji in svobodni državi bi zaradi tako grobih posegov v zasebnost izbruhnil škandal galaktičnih razsežnosti. Ampak ne v Sloveniji. Tu je določenim ljudem očitno dovoljeno vse.
Parlamentarne preiskave so namenjene nadzoru oblasti, so namenjene ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Je povsem legitimno orodje nadzora, a le v primeru, če se spoštujejo zakonske in ustavne omejitve. Ko se meja prestopi, komisija postane orodje za obračun, za javno poniževanje in kriminaliziranje vnaprej določenih ljudi. To se je dogajalo. Zato bo šel zavod s svojimi zahtevami po pojasnilih in razkritjih, kdo vse in kako je v tej umazani igri sodeloval, do konca. Da se kaj takega ne bi več ponovilo.
