Piše: dr. Borut Holcman
Te dni so mediji polni vprašanj, tudi tukaj na X teče polemika o tem, čemu Ustavo v roke otroku, ki komaj prestopa prag izobraževalne ustanove? Ja še ne zna brati!
V to polemiziranje so se aktivno vključili tudi posamezni ravnatelji, učitelji, na koncu še opozicijski politiki, morda tudi kak izmed pozicijskih, tudi starši.
Kaj pa je Ustava?
Ostanimo pri trditvi – otrok ja še ne zna brati! Zakaj bi ga sploh učili brati? Ob tej poplavi elektronskih pomagal, je to tudi nepotrebno! A, ja, boste rekli, to pa otroka vodi na napačno stran! Res! To ste lahko prepovedali, niste pa sposobni sprejeti odgovornosti in otroka izobraziti v spoštovanju domovine?
Ustava je enakovredna abecedi!
Če je za branje in razumevanje prvi pogoj poznavanje abecede, potem je zagotovo prvi pogoj za socialno sobivanje in izogibanje konfliktom Ustava.
In kakšne so bile podobe po prvem šolskem dnevu? Dve sta posebej padli v oči: poteptana, vržena v smeti, z iztrganimi stranmi, temeljna abeceda domovine – Ustava. In to, kljub temu da so morali učitelji ob strokovnem izpitu, tako je namreč nekdo zapisal v medijih ali v komentarjih, poznati Ustavo. No, bi jo morali. Howard Gardner, eden od tistih, ki so del didaktično pedagoškega izobraževanja na Pedagoških fakultetah, no, naj bi bil, govori o dveh stebrih inteligentnosti, zelo pomembnih stebrih – to je spoštljiva in je etična inteligentnost. Spoštljiva je tista, ki se ne brani razlik in drugačnosti, etična je tista, ki je pripravljena prevzeti odgovornost za skupnost. Biti spoštljiv in biti odgovoren. In Umberto Galimberti v delu Grozljivi gost: mladi in nihilizem posebej izpostavlja nalogo učitelja: učitelj naj bo zavzet in naj ne stopi v razred, če ima samo diplomo, poudarjam: samo diplomo, naj bo zavzet, naj ima karizmo. To slikovito opiše ob primeru usposobljenosti predsednikovega telesnega stražarja, ki ne more to postati, če ga je narava obdarila samo z meter in pol visoko rastjo.
Poznati Ustavo še ne pomeni, da ta, ki jo pozna, živi v skladu z njo. In to je glavni poudarek mojega oglašanja. Kako radi udrihamo z Ustavo, ko je to najbolj »pravšnje«: največkrat je to 7. člen in seveda z njim povezana določena skupina ljudi v domovini, pa členi od 80. do 95. člena in še bi lahko našteval. Veliko tega je danes po medijih. Skoraj nič nikoli ne izvemo o človekovem dostojanstvu, čeprav je tega polno v ustavi, skoraj ni uvodnega člena Ustave, ki ne bi tega neposredno ali posredno omenjal. In fazaniranje, boste rekli, to je samo prispodoba ali pač hudomušno dokazovanje prednosti »prišlekom« v novo okolje? Hvala za takšna okolja! Tega seveda nihče ne razume kot protiustavno, to učitelji, veliki dušebrižniki učenja odobravajo ali vsaj dopuščajo. Vendar to je protiustavno, omalovaževati, ne spoštovati dostojanstva. Kako naj bo človek dostojanstven v izvajanju svojega poklica, če ga je nekdo omalovaževal že na začetku izobraževanja na način, da ga je zaznamoval z različnimi grafiti.
Grafiti – fazaniranje!!!
Če nekdo pročelja popiše z grafiti, običajno sledi policijska preiskava, ker je šlo za uničevanje lastnine, če nekdo popiše osebo, je to najmanj napad na osebno dostojanstvo posameznika. To pa je ustavna kategorija. Je del abecede človeškega sobivanja. Škoda, da naša Ustava ni velika kot Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, ker bi jo z veseljem uporabil in udrihal po tistih, ki omalovažujejo temelje sobivanja. Pa boste rekli, kliče k nasilju? Da! Drugače ne gre! In, kaj je drugega kot nasilje, če nekdo vrže Ustavo v smeti? A to ni nasilje! A, kaj je drugače, če nekdo nekoga nasilno poriše ali poškropi? To je več kot nasilje. Kdor je vrgel Ustavo, je postal apatrid, se je prostovoljno odrekel domovini, je nekaj, čemur bi lahko mirno rekli, zavestno je podrl temelj svojega doma, kdor je osebo zaznamoval, ni vreden, da bi bil samo oseba. Fazaniranje. Je razvrednotenje temeljev naše prihodnosti in tisti, ki to dopušča, zavestno ruši svet mladih in jim vsiljuje, da se otroci počutijo kot tujci v lastnem življenju. Seveda bo sedaj to nelagodje šole skušalo ministrstvo reševati s spiskom reform, kot tisto o umetni inteligenci v šoli, pri tem pa bo zanemarjeno samo eno, učiteljeva čustvena in intelektualna brezbrižnost, ki ji sledi starševska nasilnost ob učenčevi neustrezni oceni. Pri tem pa je najbolj prizadet učenec. Šola ne vzbuja zanimanja, družba se napačno odziva, čas je prazen, identiteta ne najde primerjav, smisel vprašanja, kdo smo, izgine in samozavest propada.
In kljub vsemu imamo Ustavo!
Čas, ko sem sam vstopal v šolo, je bil zame slovesen čas, pa mi niso ponudili Ustave, sprejela me je učiteljica, sprejel me je ravnatelj, ki sta poosebljala vse tisto, kar me je naredilo takega, kar sem. In ni mi vseeno, da nekdo udriha po Ustavi in riše po osebah, ki so opredeljene v Ustavi kot nekaj najdragocenejšega. Kako radi kričimo »pravica«, kako hitro pozabimo na »vrednota«. Pravica je prazna brez vrednote.
Spoštovani ravnatelji, spoštovani učitelji, spoštovani politiki vseh barv in provenienc – to, kar se je zgodilo danes, te dni, to je Vaša napaka. Treba bo prevzeti odgovornost in pogledati, kaj je mogoče popraviti in kako je mogoče popraviti, če je sploh še mogoče popraviti. Del Ustave je Vaše delo – odličen učitelj je izpolnitev Ustavne določbe o izobraževanju, politiki ste v Ustavi opredeljeni kot skrbniki države. Učitelji, zavedajte se, da ste vi tisti, ki oblikujejo obraze prihodnosti – ljudi, ki bodo vizionarji, sposobni odločati, ki bodo inovativni, ki bodo oblikovalci in ustvarjalci. Ni ga poklica, ki bi nastal brez učitelja. Tudi vaš poklic je sad učitelja. In vse ima svoj temelj v Ustavi. Kako boste avtoriteta, če rušite temelj svoje avtoritete, Ustavo.
Vseeno je, kakšen vrstni red uporabljamo, če se bomo najprej naučili abecede sobivanja – Ustave, se bomo naučili tudi one druge Abecede. Ne koristi znati brati, če ne zmoremo prebrati – spoštuj dostojanstvo ali to preslišimo, ko nam drugi berejo.
Dr. Borut Holcman je teolog, filozof, univ. prof. prava ter pravni zgodovinar.
