Piše: dr. Andrej Fink
Volitve v deželi Saški – Anhalt so spet razburile slabotno evropsko javnost. Nered v glavah, spodbujen z medijsko vztrajnostjo, povzroča nered v ocenjevanju dogodkov. Nejasnost v vrednotah, današnjega evropskega državljana premetava z leve na desno in obrnjeno, da največkrat sam ne ve, kaj hoče. Kje je vzrok za zmago AfD v deželi, ki je pol stoletja bila čisto po nemško trdo sovjetska-komunistična?
V svoji kampanji je zmagovalka izpostavljala mešanico najrazličnejših volilnih »trnkov«: nostalgije po ne ve se čem, nejasnega patriotizma, nepremišljene želje po izstopu iz schengena in evra, odpora do migrantov, pa nerešenega občutka zapostavljenosti pred zahodno-nemškimi državljani. To, pa še kaj, botruje uporu, ki ga je v malem volilnem okrožju znala kanalizirati AfD in trenutno uspela. Pomešala je umestne zahteve z neumestnimi. Znala je izrabiti nezadovoljstvo, čustvo raznih tokov brez imena, pripadnosti, lastnika, ki so se samo zlili v rezultat, ki se mu številni čudijo. Čez nekaj dni bodo še volitve v primerljivih okrajih Meklenburgu – Pomorjanskem in Berlinu. Kako bo tam? Zdaj naj bi se vsi morali začeti tresti, kaj bo z Evropo.
Levica straši pred »desnico«. To je že klasika (»Primite tatu«). Zanimivo je, da Alternativi za Nemčijo v tem trenutku lahko pomaga do vlade samo levičarska prav tako populistična stranka BSW Sahre Wagenknecht, ki je prišla čez volilni prag. Bomo videli, ali bosta ti dve enako populistični, protievropski in proruski stranki res stopili skupaj. A strašenje pred desnico, karkoli naj bi že to bilo, ni drugega kot reklama zanjo. V to pa zapadajo levičarske opcije zaradi svoje nemoči, preživelosti receptov in nesposobnosti. Strašenje z ultradesničarji je slab nadomestek za lastno praznino. Mimogrede, v Italiji se je pojavila nova »desna« stranka, generala Vannaccija, za katero sedaj levičarji ne vedo, kako naj bi jo, glede na Melonijevo, ukalupili: desna, skrajno-desna, ultra-ultra-desna, stranka, »ki se spogleduje s fašizmom« … Politične fantazije in literarno-političnih oznak gotovo še ni konec. Je pa nesporno zgodovinsko dejstvo, da je bil Mussolini po svojem političnem DNK-ju, visoko rangiran socialist.
Dežela Saška – Anhalt je bila del Vzhodne Nemčije. Ta je po maju 1945 iz nacističnega totalitarizma brez tranzicije naravno prešla v komunističnega-sovjetskega. Po združitvi Nemčije je še ves čas očitna razlika med miselnostjo »Ossijev« in »Wessijev« (nekdanjih nemških vzhodnjakov in zahodnjakov). »Socialistična« mentaliteta, tako nacional-socialistična kot internacional-socialistična je po sto letih pustila sledove. Družba je ostala poškodovana in pohabljena. Že v svobodni demokratični družbi, z uravnovešenimi državljani, je včasih težko ohranjati zmernost, kaj šele v tisti, ki je deformirana. To se npr. dogaja z ljudmi, ki nenehno govorijo o tem, za kaj vse bi morala poskrbeti država (ki je »v socializmu« vse), ne zavedajoč se, da je država vsak državljan, ki s svojega žepa nenehno prispeva za davke, ki jih država pod zakonsko prisilo pobira in samovoljno razporeja.
Med vzroki za zmago AfD se veliko omenja populizem, kot domnevno nov pojav, ki pa ni prav nič nov. Najdemo ga v starem Rimu (»Kruha in iger«). Populizem je patologija, bolezen demokracije. Pojavlja se tam, kjer je demokracija šibka, v krizi, kjer se državljani ne zavedajo dovolj svojih odgovornosti za skupno vsakdanje dobro.
Največja nevarnost za Evropo ni v tem, da bi prišla AfD na oblast v Nemčiji. Morda bi se prej to lahko zgodilo v Franciji (?). Vsekakor to že imamo v Rusiji s Putinom !!! Za AfD na zvezni ravni trenutno ni nobenih možnosti. Največja nevarnost za Evropo je praznina pravih vrednot v njej sami. To praznino bo skušal napolniti kdorkoli s čimerkoli. Državljani morajo paziti da ne nasedajo totalitarnim vabam ne z ene ne z druge strani, če sploh so dve strani. Francozi pravijo: »Les extremes se touchent« (Skrajnosti se dotikajo). Edino merodajna je, kot vedno, politična odločna zmernost okoli sredine.
