Piše: Gašper Blažič
Z referendumi je res križ. Naša levosučna bratovščina bi imela referendum čisto za vsako podrobnost. Denimo o tem, ali si lahko premier Janez Janša umiva roke v državnem umivalniku.
A gorje, če referendum predlaga nekdo drug. Tisto je pa predrznost brez primere. Zanimivo: če desna stran predlaga referendum, je to smrtni greh, istočasno pa ji očitajo, da je ob osamosvojitvi obljubljala drugo Švico. Kot veste, je Švica rekorder v referendumih, vseeno pa z njimi vendarle ne pretiravajo. Kajti švicarski sistem pač temelji na razumnem upravljanju države, kar se seveda ne ujema s kakšno Mrežo za neposredno demokracijo, ki se aktivira vsakič, ko na oblast pridejo »ne(pridi)pravi«.
In prav točno takrat bi morali državljani odločati o vsaki malenkosti. Nikoli pa denimo o rtv-prispevku, ki je, kot pravi celo zakonodajno-pravna služba DZ, nekaj, kar je vezano na samo ustavo oziroma ustavno vlogo javnega zavoda RTV Slovenija kot neodvisnega medija, ki nepristransko podaja informacije. Vidite, ker papir prenese vse, razen ognja in kisline, moramo pač verjeti vsemu, kar nam politkomisarji v mili mi domovini ves čas tako vestno dopovedujejo. Kar je uradno, moramo verjeti na besedo. In če je RTV sedaj depolitizirana, moramo temu verjeti. Pika. Dokončna pika.
Torej, to je nekako tako kot v rajnki Titolandiji, ki je veljala za obljubljeno deželo, v kateri sta se cedila med in mleko, imeli smo brezhiben samoupravno socializem, bratstvo in enotnost. Ja, nekateri so tako verjeli v vse to, da so jih junija 1991 streznili šele tanki na cesti. Eden od njih je jokal pred kamero kot dež. Titov borec je bil, je rekel, oblečen v modro haljo.
Ampak najhujše so pač iluzije, ki jih imajo nekateri o sami sebi. Robertu Golobu pač še ni kapnilo, da ni ne Napoleon. Niti Ludvik XIV., niti Leon z isto zaporedno številko. In priznam, da se kar bojim zanj, ko se bo srečal z realnostjo. Morda pa tudi o njem razpišemo kakšen referendum. Kaj pravite?
