Piše: dr. Andreja Valič Zver
Nekdanji svetovni šahovski prvak, velemojster Gari Kasparov, je takole zabrusil generalnemu sekretarju Nata, ko je ta izrazil solidarnost nemškemu kanclerju Merzu ob hibridnem napadu na letališče v Leipzigu. Kasparov ni kdorsigabodi. Je izjemno pronicljiv in spoštovan politični analitik, ki se je pred Putinovim režimom umaknil na Zahod. Podobno ostre odzive ima Kasparov tudi do mlačne politike, ki jo vodi nemški kancler. Ta si je nedavno ob volilnem debaklu CDU v nemški deželi Saška – Anhalt v očitnem šoku privoščil trivialno primerjavo remigracije z etničnim čiščenjem.
Ob tem je treba vedeti, da je pojem remigracije dobil domovinsko pravico ne le v evropskih, pač pa tudi v nacionalnih politikah. Tako je nemški kancler hote ali nehote dal dodatnega vetra v jadra AfD, ki je premočno zmagala na omenjenih deželnih volitvah, dobro pa ji kaže tudi drugod. V bistvu postajajo mainstream nemške politike, medtem ko doslej dominantni prehajajo na obrobje. Vse to se zdi razumljivo, če se spomnimo poldrugo desetletje trajajočega obdobja Merklove in Merza, ki sta nekritično prevzemala leve politične pojme, ideje in koncepte. Ljudstvo pa tega ni sprejemalo.
Merz je dejansko pohabil pojem remigracije, ki jo razumemo kot vračanje nezakonitih migrantov, ne pa vseh drugih, kaj šele njihov pregon na etnični osnovi. Enako politično zlorabo sta doživela tudi pojma genocid in populizem. Medtem ko ima prvi jasno določeno vsebino v mednarodnem pravnem okviru, je drugi teoretično in pravno nedefiniran. Ima velik politični naboj, zato je množično uporabljan, čeprav ga večina uporabnikov ne razume.
Na kratko, populizem je relativno nov koncept. V politični moderni se je pojavil pred poldrugim stoletjem, korenine pa lahko najdemo pri starih Grkih in Rimljanih. Je izjemno raznolik politični fenomen, pravo »sračje gnezdo«. Domovinske pravice nima v nobeni od klasičnih ideologij. Bliže smo resnici, če rečemo, da malo jemlje tu, malo tam. Nima skupne vsebine in pomena, lahko pa bi mu določili značilne oblike in metode obnašanja oziroma neki tipični politični pristop. A najbolj splošna definicija pojma pravi, da gre za »ponujanje političnih vsebin, ki jih ljudstvo (populus) pričakuje«.
A glej ga zlomka! Levičarji so si prilastili tudi ta pojem in mu določili svoj narativ, enako kot tudi na primer pojmu genocid, s katerim opletajo ob vsaki priložnosti, ko jim to ustreza.
Najhuje pa je, da so to percepcijo nekritično sprejeli tudi najvidnejši politiki desne politične opcije, vključno z vladajočo evropsko stranko. V nobenem govoru ni manjkalo udrihanje čez t. i. populiste, pri čemer so dostikrat imeli v mislih Orbana, Trumpa, pri nas pa Janšo. A če bi primerjali vladavino Goloba in Janše, bi morali ugotoviti bistvene razlike. Golob je vladal pompozno, trosil všečne, a neuresničljive obljube in zvrtal velikansko luknjo v državni proračun. Janša pa je javno izrazil željo, da bi ta mandat minil pragmatično in dolgočasno. Težko bi to zadnje označili kot populizem.
Ko se človek ozre okrog sebe in še malo v zgodovino, najde poleg Goloba še cel kup levičarskih populistov. Med njimi so Castro, Peron, Lenin, pa tudi Mussolini in Hitler sta bila sprva socialistična, bolj kot ne skrajno levičarska populista. Dandanes je idol levičarskega populizma španski premier Sanchez.
Merz bi lahko iz nemških zgodovinskih izkušenj vedel in razumel, da je ljudi v njegovi državi strah. Strah pa je gonilo skrajnih politik. Namesto da bi pomirjal, jim dajal gotovost, je Merz izbral retoriko, ki še slabša vzdušje v državi. Pa ne le v Nemčiji, pač pa tudi v drugih državah, ki jim napoveduje zmanjšanje proračuna in manjšo donatorsko vlogo Nemčije. Namesto da bi dejansko zgrabil bika za roge, torej nagovoril realne probleme in poskrbel za učinkovito remigracijo ilegalnih priseljencev, je njegov vsakodnevni »bla bla bla« – prosto po Kasparovu – brca v temo. Zato nas mora Nemčija skrbeti, saj že star rek pravi, da »ko Nemčija kiha, se prehladi tudi preostala Evropa«.
