Piše: Vančo K. Tegov
Je nevarnost razpada notranjega ustroja in miru v državi in družbi prisotna? Je. Največja nevarnost so tisti, ki so ta ustroj tudi do sedaj najedali, izrabljali in zlorabljali. V imenu nečesa, česar niso znali razložiti niti sami sebi, še manj pa tistim, v »imenu« katerih so nastopali in jih zastopali.
Stanje do sedaj meji na nenadzorovani kaos
April je bil kritičen. Že takrat je bilo mogoče slutiti, da bodo do tedaj nekritični polnilci nikoli dovolj polnih malh civilnih – no ja, bolj paradržavnih – dežurnih skupin in organizacij že hiteli z odrejanjem in dodeljevanjem večjih, nujno potrebnih vsot za »preživetje« ob že do tedaj precej polnih »koritih« in »napajalnikih«, iz katerih pa ni priteklo nič kaj otipljivega.
Razen ribanja korenja na mednožju nekoliko nespodobnih in neokusnih priletnih potrebnic ter fantkov z belimi noski. Ko se človek enkrat navadi na performans prej omenjenih ribežnov in belih oziroma pobeljenih noskov, se ideje – beri: potrebe – neustavljivo množijo. Z njimi pa tudi pritiski na tiste, ki denar dodeljujejo, in na polnilce korit in jasli za te potrebe.
Da bi tudi sebe zamaskirali, tudi kot odjemalci iz teh korit, so se prilivi kar tako množili do te mere, da so si nekatera ministrstva že sama zvrtala tako velike finančne luknje, da bi vanje lahko potegnili tudi nič krive in nič dolžne prihajajoče na njihovo mesto.
Ti so morali ob nastopu skorajda takoj paziti na odtekanje denarja iz teh korit, tako da so fizično dežurali in onemogočali iznos oziroma grabež s strani čezmerno razvajenih mlatilcev prazne slame.
Pred zimo so lisice lačne in nimajo zaloge. Kratkovidno, mar ne?
Parafrazirano to pomeni, da so bile nekatere skupine, ki so se razglašale za civilno družbo, v resnici predvsem nepregledne, paradržavne in politično navijaške skupine, naklonjene levici. Namesto da bi zastopale širše interese družbe, so pogosto delovale kot podaljšek političnih interesov.
Kratkovidno? Vsekakor.
Civilna družba bi morala biti korektiv oblasti, ne njen preračunljivi podpornik. Ko se ta vloga zamenja, se izgubi tudi zaupanje ljudi. In ko zmanjka politične zaščite, lahko hitro zmanjka tudi zaloge.
Pred zimo pa so lisice lačne. In lačna lisica težko skriva, za koga je v resnici tekla.
Namen države je dobro vseh, ne pretežno dobro tistih, ki obvladajo operacijo »mlatenja prazne slame«
Namen države je dobro vseh, ne pretežno dobro tistih, ki najbolje obvladajo operacijo »mlatenja prazne slame«.
Država ni oder za najglasnejše. Ni plen političnih omrežij. In ni servis za tiste, ki so se naučili, kako z veliko besedami, pritiski in medijsko pozornostjo ustvariti vtis, da govorijo v imenu vseh. Država je skupnost vseh njenih ljudi.
Zato bi moralo biti merilo precej preprosto: ali sistem deluje za človeka, ki vstane zjutraj, gre v službo, plača svoje davke, skrbi za družino in pričakuje, da bo država opravila svoj del naloge? Ali pa sistem bolje deluje za tiste, ki znajo najglasneje zahtevati, pritiskati, protestirati in svojo »civilnost« spremeniti v politični kapital?
Če je slednje, potem problem niso samo lačne lisice. Problem je, da smo jim predolgo dovoljevali, da si same ustvarjajo zalogo. In zato sledi odgovor.
Na redu svet stoji – prav je, da se to vrne in ostane tudi v Sloveniji
Včasih so bile stvari preprostejše. Ne zato, ker bi bil svet boljši, temveč zato, ker je obstajal nekakšen red. Vedelo se je, kaj je pravica, kaj je odgovornost in predvsem, da ima vsaka pravica tudi svojo drugo stran – dolžnost. Danes se zdi, da smo na to nekoliko pozabili.
Vse pogosteje poslušamo o pravicah, zahtevah, privilegijih in pričakovanjih do države. Veliko manj pa o odgovornosti posameznika, o delu, dolžnostih in pripravljenosti nekaj tudi sam narediti. Kot da je država postala nekakšen neskončen servis, ki mora poskrbeti za vse, ne glede na to, koliko posameznik sam prispeva.
Toda na redu svet stoji.
To ni poziv k trdoti države. Je poziv k normalnosti. K temu, da se ponovno vzpostavi ravnotežje med pravicami in dolžnostmi, med pomočjo in odgovornostjo, med svobodo posameznika in odgovornostjo do skupnosti. In prav je, da se to vrne in ostane tudi v Sloveniji.
Kajti država, ki zna samo deliti, a ne zna zahtevati odgovornosti, dolgoročno ne pomaga ljudem. Ustvarja odvisnost. In država, ki nagrajuje predvsem glasnost, pritisk in politično pripadnost, prej ali slej izgubi občutek za tiste, ki tiho delajo, ustvarjajo in plačujejo. Morda je zato čas, da ponovno vprašamo nekaj zelo preprostega:
Kaj država pričakuje od mene – in kaj lahko jaz pričakujem od države? Odgovor mora biti pošten na obe strani.
Odgovorni državljani in nezmožnost ustvarjanja novih korit
Morda je največji problem naše družbe prav v tem, da smo se navadili čakati. Čakamo na državo, na politike, na institucije, na razpise, na dovoljenja, na nekoga drugega, ki bo naredil prvi korak. Pri tem pa pozabljamo na nekaj temeljnega: država smo tudi državljani.
Odgovoren državljan ni tisti, ki samo zahteva svoje pravice. Odgovoren državljan je tudi tisti, ki razume svoje dolžnosti, spoštuje pravila, dela, ustvarja in je pripravljen prevzeti del odgovornosti za skupnost.
Toda tukaj se pojavi zanimiv paradoks. Imamo ljudi, ki so pripravljeni delati, imamo znanje, ideje in sposobnosti, vendar jim prepogosto ne znamo ustvariti prostora, v katerem bi lahko iz tega nastalo nekaj novega. Tudi zaradi preveč agresivnih koritarjev.
Namesto novih poti razvoja ustvarjamo nove ovire. Namesto da bi odpirali poti, postavljamo rampe. Namesto da bi človeku, ki želi nekaj narediti, rekli »poskusi«, mu prepogosto najprej pokažemo obrazec, pravilnik, dovoljenje in seznam pogojev.
In potem se čudimo, zakaj ni dovolj podjetnosti, zakaj mladi odhajajo, zakaj se dobre ideje izgubijo in zakaj ljudje, ki bi lahko nekaj ustvarili, svojo energijo porabijo za prebijanje skozi birokratske labirinte.
Družba ne napreduje tako, da nenehno zapira poti. Napreduje tako, da ustvarja nove.
Zato potrebujemo več odgovornih državljanov, vendar tudi državo, ki jim odgovornosti ne otežuje. Človeku, ki želi delati, ustvarjati in prispevati, mora država stati ob strani – ne pred njim.
Kajti če želimo prihodnost, moramo znati ustvariti poti do nje.
Ne samo govoriti o novih poteh. Odpreti jih moramo. Tako, kot je prav.
