So Breménski godci še v spominu?
Spodaj osel, pes nad njim in maček,
čisto zgoraj kakor grdi raček
maček je podstavek petelinu.
Se petelin sveti tja v višave,
kikirika, kot bedaček tuli,
zraven kakor zmešan redno kruli,
vse za slavo petelinje glave.
Piramida vdano ga podpira,
osel spodaj, pes, na psu pa maček,
da petelin, pisani bedaček
kljun v imenu vseh glasnó odpira.
Kup gnojá se zanj le skupaj spravlja,
zanj podpora na vse kriplje išče,
da na vrhu obdrži se pišče,
s kikirikanjem ki vse pozdravlja.
Da petelin je in ne piščanček,
gizdalina zborček prikazuje,
in da kup gnoja se ne podsuje,
vsak pristavi lastnega še kanček.
Kljub temu se gnoj pod njim seseda,
vedno nižji kupček s tem postaja,
slednjič v lastnem blatu on ostaja,
pišče se sesutja ne zaveda.
Bil podpiran naš je petelinček,
pa je zdrsnil naglo pod bremeni,
zdaj lahko se ves nemočen peni,
gol, oskubljen, bedast gizdalinček.
Strm padec dol po lastnem blatu
petelinčku vse bolj se obeta,
pišče s krili v prazno, glej, opleta,
ne ustavi zdrs se mu pri vratu.
Se ob vratu zdrs ne bo zaskočil,
to breménskim godcem je že jasno,
ne podpirajo ga nič več glasno,
kajti glavo v blato bo namočil.
