Piše: Keith Miles
Žal je eden od pojavov sodobnega življenja zloraba pravnih postopkov v politične namene.
Pravna politika je opredeljena kot »uporaba pravnih sistemov in institucij za vplivanje na zunanje ali notranje zadeve«, mnogi pa jo označujejo tudi za način škodovanja ugledu nasprotnika. Prvotno je izvirala iz prepričanja, da je pravno reševanje sporov lahko boljši in bolj civiliziran način od vojskovanja. V mnogih pogledih je to koristilo zlasti majhnim državam, ki se nikoli ne bi mogle vojaško zoperstaviti močnemu sovražniku. Pravni dogovori niso vedno zagotavljali mirne rešitve. To dokazuje ruska kršitev Budimpeštanskega memoranduma iz leta 1994, s katerim je bila priznana neodvisnost Ukrajine s strani Rusije. Ali zavrnitev Kitajske, da bi sprejela odločitev Združenih narodov o arbitražnem primeru Južnokitajskega morja, ki so ga sprožili Filipini. Drug zgodnji primer pravne politike predstavljajo različni postopki proti Izraelu – čeprav gre za mednarodno priznano državo, ki se brani pred terorizmom, ki ga sponzorirajo druge države.
Vendar pa nas mora skrbeti vse pogostejša zloraba sodnih postopkov v politične namene. Namen manipulacije s pravnimi postopki je vsaj odvrniti pozornost od ciljev političnih nasprotnikov. Je tudi sredstvo za izčrpavanje nasprotnikov in krnjenje njihovega ugleda v očeh javnosti. To lahko velja tudi za poslovne konkurente, čeprav se pogosteje uporablja za politične sovražnike. Jasno je, da večina razumnih in spodobnih ljudi dvomljiva oziroma sporna dejanja šteje za etično nesprejemljiva, četudi niso nezakonita. Nekateri politiki pa v tem vidijo zgolj taktiko in ne težave. Vendar morajo biti ti zagovorniki previdni, da ne prestopijo meje med politično taktiko ter goljufijo, oviranjem pravosodja in zlorabo pravnih postopkov. Tudi javnost namreč lahko prepozna takšne negativne taktike, zaradi česar storilci lahko izgubijo ves politični kapital, ki so si ga z njimi upali pridobiti.
Očiten primer je bil sodni postopek v New Yorku proti Donaldu Trumpu zaradi dejanj, ki bi jih večina jurisdikcij označila za »knjigovodsko napako«. Primer se je vrtel okoli podjetja v Trumpovi lasti, ki naj bi plačalo »veliko« vsoto denarja ženski, ki je trdila, da je bila z njim romantično povezana. Trump je obtožbe zanikal, vendar je bilo tej ženski nekaj denarja vseeno izplačano. Po vsej verjetnosti zato, da bi se podjetje izognilo medijskemu in javnemu cirkusu. Kot razumem, so bile številne obtožbe povezane z različnimi knjigovodskimi vpisi, pri čemer se je vsak vpis nanašal na isto zadevo. V večini evropskih držav bi bilo to vprašanje davčne narave, in sicer, ali je plačilo dejansko predstavljalo poslovni strošek ter ali so ga delničarji odobrili. Tam pa je politično aktiven tožilec proti Trumpu sprožil kazenski postopek, ki bi lahko privedel do zaporne kazni in mu otežil ponovno kandidaturo za predsednika. Večina bi se strinjala, da je to očiten primer nezakonitega ravnanja in zapravljanja javnega denarja. Prav tako bi veliko ljudi reklo, da je bil proces proti Marine Le Pen v Franciji še en primer nezakonitega ravnanja. Predvidevam, da večina sredstev, namenjenih za delo v Evropskem parlamentu, pokriva tako zadeve EU kot notranje zadeve. Presenetljivo bi bilo, če ne bi bilo tako, saj sta ti dve področji prepleteni. Ob takšni predpostavki bi lahko večino poslancev Evropskega parlamenta preganjali kot Le Penovo.
Bralci lahko nedvomno najdejo še druge primere uporabe prava za odvračanje pozornosti in nadlegovanje političnih nasprotnikov, kot je denimo nalog Mednarodnega kazenskega sodišča za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja. V nekaterih primerih gre celo tako daleč, da poskušajo delegitimizirati politične nasprotnike in včasih tudi poslovne tekmece. Seveda je bilo to zelo razširjeno v času komunističnih prevzemov oblasti v Evropi po drugi svetovni vojni. V Sloveniji so bili del te prakse dachauski procesi.
Nekaj je očitno: novi družbeni mediji so učinek teh politično-pravnih dejanj še bolj razširili. Edino dolgoročno zdravilo je, da tisti, ki pravo uporabljajo na takšen način, sami plačajo upravne stroške in tako davkoplačevalce razbremenijo javnih stroškov za neuspešne pravne postopke.
