Piše: Dr. Stane Granda
Čeprav je sodobno strankarstvo daleč od zgodovinsko značilne politične normalnosti, je dejstvo, da sta za normalno, zdravo demokracijo še vedno nujni tako levica kot desnica. V Sloveniji imamo kar dve levi stranki, ne pa klasične desnice.
SDS in NSi sta – vsaj po socialnem nauku – bližje liberalnemu polu. Za slovensko politiko je usodno, da nima krščanskosocialne stranke, ki je zaradi politične naivnosti največja politična žrtev komunistične revolucije. V veliki meri po lastni oziroma Kocbekovi krivdi, saj so mu komunisti omogočili uničiti za Slovence najbolj identitetno politično orientacijo. Ker zgodovina ni kažipot za naprej, je sodobne slovenske razmere mogoče razumeti kot novo strankarsko realnost; saj tudi v Italiji, Nemčiji in Avstriji ni več klasičnih krščanskih socialcev.
Slovensko levico v parlamentu zastopajo komunisti, ki so kot socialdemokrati svoji naslovni identiteti tuji kot ribe kopnemu – gre za najbolj konservativno stranko največjih bogatašev v državi –, ter Levica. Slednja bi morala biti na podlagi zgodovinskih izkušenj in narave slovenskega kapitalizma med številčnejšimi. Čeprav na vsakokratnih državnozborskih volitvah bolj po sreči kot pameti pride v parlament, pa ima v njem neverjetno politično moč. Golobova Svoboda je plesala po njenih taktih kot najbolj naoljen stroj.
Fenomen slovenske (skrajne) Levice me spominja na neko izjemno lepo, črnolaso, visokoraslo in zelo razgledano italijansko kolegico, ki jo je socialno vprašanje odneslo v vodstvo Rdečih brigad. Nikoli nisem izvedel, ali je bila dejansko funkcionarka ali zgolj metresa njihovega znanega voditelja iz Bologne. Vem le, da je bila nekaj let z njim v ilegali v Nemčiji. Pred leti se je vrnila v normalno akademsko življenje. Kaj je odneslo to mladenko iz dobro situirane meščanske družine v levico? Intelektualna moda, avanturizem, lažna revolucionarnost …? Verjetno vse po malem, gotovo pa ne resnična razredna zavest. Delavci so ji bili tuji.
Vsakokratni nastop Meščeve pajdašice osupne. Popolnoma sem iztirjen zaradi njenega odnosa do preteklosti. Občuduje staro Jugoslavijo, ker so na Čebinah leta 1937 ustanovili KPS, neskončno pa sovraži duhovščino, ki je bila stoletja glavni skrbnik praktično edine slovenske kulturne dediščine, ki naj bi bila njena poklicna obsesija. Pripravljena je storiti vse, prav vse, da Slovenci ne bi spoštovali svojega največjega dosežka v zgodovini. V zadnjem času se ji v tem pogledu pridružuje njej intelektualno podrejena Svoboda. Ne samo, da Meščeva pajdašica kaže prezir ter žaljiv in nestrpen odnos do drugačnih, ampak neposredno spodbuja sovraštvo in prezir, kar je ali pa bi moralo biti po ustavi kaznivo. Predvsem pa je to nekaj najbolj zavržnega. Glede na njene reakcije, ko se ji očitajo aktivnosti v Smodejevem Fotopubu, sem prepričan, da odgovor na njeno početje leži v perverzni opciji omenjene kulture. Vsekakor gre za tipično malomeščansko pritepenko na levici, ki jo hoče z njej lastno vulgarnostjo izrabiti za svoj družbeni vzpon.
Nekaj popolnoma drugega je Luka Mesec. Njegovo obnašanje kaže na klasično slovensko »kinderstube«, ki pa jo je z odhodom na študij zavrgel. Če ne bi izbral tako elitistične politične opcije, bi bil eden prvih politikov slovenske politične prihodnosti. Je nedvomno močan naravni politični talent, ki ga je pokazal v obračunu s Katičevo, ki je morala prevzeti odgovornost za njegove napake. Z neverjetno lahkoto je obvladal predsednika Svobode dr. Goloba, ki mu je dobesedno jedel iz rok. Še največja nevarnost zanj je njegov duhovni in politični učitelj vprašljive morale, ki je mogoče primerna za akademsko, ne pa politično kariero. Vsekakor je sam sebi največja nevarnost. To kaže tudi njegova kandidatura za Jankovićevo mesto. V bistvu hoče razklati levico in ga tako rešiti. Umazane igre mu niso tuje. Dolgoročno se to ni nikoli obneslo.
Slovensko volilno telo skrajneže (zaenkrat) odklanja. Glede na izkušnje z Levico, ki je to kot najmanjša koalicijska stranka na notranjepolitičnem področju popolnoma obvladala, pa lahko zaradi odklanjanja vrednot slovenske osamosvojitve postane grobar njene demokracije.
