Piše: Vančo K. Tegov
Nemčija poskuša krizo zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile ublažiti z uvozom delavcev. Da bi še bolj odprla vrata priseljencem, ki prihajajo na delo, priznava vse več tujih kvalifikacij, je poročala DPA.
Lani so nemški organi po uradni statistiki odobrili 86.600 zahtevkov za priznanje tujih kvalifikacij. To je deset odstotkov več kot leto prej oziroma 21 odstotkov več kot leta 2024 in 25 odstotkov več kot leta 2023.
Lani je bilo, tako kot v prejšnjih letih, največ priznanih kvalifikacij iz Turčije – 9.800 oziroma 11 odstotkov vseh. Sledi Ukrajina z okoli 8.300 priznanimi kvalifikacijami, precejšnje število diplom pa prihaja tudi iz Sirije (6.100), Indije in Tunizije, iz katerih jih je bilo priznanih po približno 5.400. Število priznanih sirskih kvalifikacij se je še posebej močno povečalo, in sicer za 42 odstotkov.
V nasprotju s tem je Nemčija priznala bistveno manj kvalifikacij kot Bosna in Hercegovina, ki se je med letoma 2016 in 2023 uvrščala na prvo ali drugo mesto.
Nemške oblasti so lani priznale največ kvalifikacij medicinskih sester – 32.000. Sledile so druge medicinske kvalifikacije z 13.900 priznanji ter inženirske kvalifikacije s 4.600 priznanji.
V Sloveniji pa tradicionalno največ iz republik nekdanje Jugoslavije
V Sloveniji število vlog za priznanje izobrazbe, nekdaj imenovano »nostrifikacija«, iz oddaljenih, neevropskih držav ocenjujemo kot razmeroma majhno, vendar opazno in hitro rastoče. V zadnjih letih narašča predvsem zaradi uvoza delovne sile in globalnih migracij, čeprav večino vlog še vedno predstavljajo državljani držav nekdanje Jugoslavije.
V praksi glavnina oziroma več kot 70 odstotkov vseh vlog v Sloveniji še vedno prihaja iz držav Zahodnega Balkana – Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije in Kosova.
Delež vlog iz bolj oddaljenih držav pa se povečuje. Mednje sodijo Indija, Filipini, Nepal, Rusija, Iran, Turčija ter države Severne in Latinske Amerike. Razlog je predvsem povečano zaposlovanje tujih strokovnjakov, na primer v IT-sektorju, zdravstvu in inženirstvu, pa tudi mednarodni študij.
Torej ne gre več za »zanemarljivo malo«, temveč za opazen in rastoč trend.
Konkretno razmerje in številke po skupinah
- skupina: države nekdanje Jugoslavije oziroma Ex-Yu
Ta skupina predstavlja absolutno večino in tudi glavnino pritiska na slovenski administrativni sistem. Delež: med 70 in 75 odstotkov vseh vlog v državi.
Konkretna številka: približno 3.500 do 4.500 vlog letno. Glavne države: na prvem mestu sta tradicionalno Bosna in Hercegovina ter Srbija, sledita Severna Makedonija in Kosovo.
Značilno je, da je velik del teh vlog namenjen neposrednemu zaposlovanju, predvsem v gradbeništvu, transportu, predelovalni industriji, pa tudi zdravstveni negi in inženirstvu.
Zaradi podpisanih dvostranskih sporazumov so nekateri postopki za določene države, na primer Bosno in Hercegovino, v preteklosti tekli hitreje. Slovenija pa je zaradi pojava lažnih diplom iz nekaterih območij Bosne in Hercegovine v zadnjih letih preverjanje verodostojnosti listin močno poostrila.
- skupina: oddaljene oziroma neevropske države
Številke za to skupino niso več zanemarljive. V zadnjih petih letih beležijo izrazito rast.
Delež: približno 10 do 15 odstotkov vseh vlog. Preostanek odpade predvsem na države EU, kot sta Italija in Hrvaška.
Konkretna številka: približno 500 do 800 vlog letno, pri čemer se številka hitro približuje tisoč, če upoštevamo vse vrste vlog, povezane tudi s študijem.
Glavne države: med azijskimi in drugimi državami izstopajo Rusija, Turčija, Indija, Filipini, Nepal in Iran, iz obeh Amerik pa ZDA, Kanada, Kolumbija in Brazilija.
Opazna sta predvsem dva profila. Visokokvalificirani kadri oziroma deficitarni poklici: predvsem IT-strokovnjaki, inženirji in drugi strokovnjaki iz Rusije, Indije in Irana ter zdravstveni delavci.
Uvoz delovne sile oziroma agencijsko zaposlovanje: v zadnjem obdobju izjemno izstopajo Filipini in Nepal, predvsem za delo v gostinstvu, logistiki in oskrbi. Ti delavci pogosto prek agencij vlagajo zahtevke za priznanje svojih srednješolskih in poklicnih spričeval.
Kako to vpliva na kakovost opravljenega dela? Je njihova strokovnost vprašljiva? Ali jim hkrati uspeva integracija? Je to dolgoročno nevarno za države gostiteljice?
To so predvsem vprašanja, ki jih Slovenija ne more več odlagati.
Ali sta kakovost dela in strokovnost vprašljivi?
Splošna strokovnost tujih delavcev ni vnaprej vprašljiva, se pa tveganja med posameznimi skupinami razlikujejo.
Pri visokokvalificiranih kadrih, predvsem v IT-sektorju, inženirstvu in znanosti, strokovnost praviloma ni sporna. Kadri iz oddaljenih držav, na primer Indije, Rusije in Irana, pogosto prihajajo z uglednih tehničnih univerz in prinašajo specifična znanja, ki jih v Sloveniji primanjkuje. Trg dela oziroma zasebni sektor njihovo znanje pogosto hitro preveri v praksi, ne glede na papirje.
Pri reguliranih poklicih, kot je zdravstvo, je nadzor bistveno strožji. Zdravnik ali medicinska sestra iz držav nekdanje Jugoslavije ali oddaljenih držav ne more opravljati svojega poklica brez izpolnjevanja predpisanih pogojev, vključno s preverjanjem znanja slovenskega jezika, strokovnih kompetenc in drugih zahtev za pridobitev licence. Kakovost dela je zato sistemsko varovana.
Največ izzivov in kočljivih situacij se pojavlja pri nižje kvalificirani delovni sili in nekaterih deficitarnih poklicih.
Priča smo bili aferam s kupljenimi ali ponarejenimi diplomami, predvsem srednješolskimi in visokošolskimi spričevali iz nekaterih ustanov v Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Slovenija je zato v zadnjih letih preverjanje verodostojnosti teh listin močno poostrila.
Pri delavcih iz bolj oddaljenih držav, na primer s Filipinov in iz Nepala, standardi izobraževanja niso vedno neposredno primerljivi s slovenskimi. Zato se lahko pojavljajo razlike v znanju in kakovosti opravljenega dela, zlasti pri poklicih, kjer je praktična usposobljenost ključnega pomena.
Ali jim hkrati uspeva integracija?
Integracija je trenutno ena najšibkejših točk slovenskega sistema. Država dolgo ni imela dovolj jasne in predvsem učinkovite integracijske politike. To se bo moralo spremeniti.
Za vse skupine – tako za priseljence iz držav nekdanje Jugoslavije kot za tiste, ki prihajajo iz bolj oddaljenih držav – mora biti integracija eden od temeljnih pogojev uspešnega vključevanja v slovensko družbo.
Integracija je nujna in koristna. Če ne bo uspešna, pa bo treba razmisliti o upočasnitvi oziroma omejevanju teh migracijskih tokov. Uvoz delovne sile sam po sebi ni nevaren. Nevarne so lahko sistemske napake pri njegovem upravljanju.
Ključna dolgoročna tveganja so naslednja:
Pritiski na socialne sisteme. Če država uvaža predvsem nizko kvalificirano delovno silo z nizkimi plačami, ti delavci v proračun praviloma prispevajo manj davkov in prispevkov. Dolgoročno, ko se starajo ali v Slovenijo pripeljejo svoje družine, lahko to pomeni dodaten finančni pritisk na zdravstveni, šolski in pokojninski sistem.
Neuspešna integracija pelje v segregacijo. Če integracija odpove, lahko pride do zapiranja posameznih skupnosti vase. V določenih mestih ali četrtih se lahko začnejo oblikovati območja, kjer se priseljenske skupnosti slabše vključujejo v širšo družbo ter težje sprejemajo lokalne kulturne in zakonske norme. To lahko dolgoročno povzroča socialne napetosti in zmanjšuje občutek varnosti, kar kažejo tudi izkušnje nekaterih zahodnoevropskih držav.
Zaključek
Uvoz delovne sile in priznavanje tujih kvalifikacij sta za Slovenijo zaradi pomanjkanja domače delovne sile in staranja prebivalstva lahko nujna. Toda nujnost ne pomeni, da mora biti sistem brez nadzora.
Postopki priznavanja tuje izobrazbe morajo biti dovolj hitri, da ne zavirajo zaposlovanja, in hkrati dovolj strogi, da preprečujejo zlorabe, ponarejene listine in vstop v regulirane poklice brez ustreznega znanja in kompetenc.
Največja dolgoročna nevarnost za Slovenijo zato ni nujno v »vprašljivi strokovnosti« ljudi, ki prihajajo k nam, temveč v odsotnosti učinkovite in premišljene politike upravljanja migracij.
Predvsem potrebujemo učinkovito integracijsko politiko, obvezno in kakovostno učenje slovenskega jezika, spoštovanje slovenskih zakonov in vključevanje v širšo družbo.
Slovenija potrebuje delavce, znanje in ljudi. Ne potrebuje pa nenadzorovanih migracijskih tokov, birokratske neučinkovitosti in neuspešne integracije.
