Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Demokracija je inkluzivna (vključujoča) institucija, in se je pokazala za do sedaj najuspešnejši politični sistem, boljšega do zdaj še nismo iznašli. Odločil sem se napisati nekaj vrstic o tem, ker se je v Sloveniji vzpostavila neka čudna, skorajda tragikomična situacija: vzpostavila sta se dva idejno zelo različna politična pola, od njiju pa ima vsak sebe za edinega zares demokratičnega in nasprotnega proglaša za totalitarnega. Za večino desničarjev je večina tistih na levi po svojem notranjem bistvu (čutenju, misli, etiki, vrednotah…) komunistov, sicer skritih za raznimi novimi barvami in imenovanji, za »levake« pa je večina desnih »janšistov« da ne rečem fašistov, torej »skrajno desnih«, ki jim je za vsako ceno treba preprečiti osvojitev oblasti. Oni naj bi ogrožali demokracijo, proti njim se borijo v imenu demokratičnih vrednot.
Za desne so levi dediči komunizma, tudi potomci tistih, ki so izvajali poboje in se borijo za ohranjanje svojih privilegijev, po notranjem bistvu so totalitarni, preoblečeni v demokrate, in zato za Slovenijo škodljivi: leve vlade nikoli niso bile gospodarsko uspešne, praviloma so zapravljive, zase grabijo denar in proizvajajo revščino.
Tu se pojavi vprašanje, kdo je bolj demokrat, levica ali desnica oz. kdo je demokrat »iskreno«. Tega seveda ne moremo ugotavljati po besedah, ki so poceni (»po njih delih jih boste spoznali« – torej ne po besedah!), in kakšna so dejanja leve oblasti v tem zadnjem (in nasploh tudi prejšnjih) mandatu? Veliko in lepo so govorili, to velja za najvišje funkcije (premier, predsednica DZ), a zlasti pri ženskah smo bili priča številnim histeričnim in totalitarnim izpadom (najbolj očiten znak: poskusi omejevanja svobode govora, s takojšnjo etiketo »žaljivosti« in »sovražnosti«).
A preidimo k dejanjem. Veliko so naredili, a bolj malo naredili, pravzaprav so naredili veliko škode, če pomislimo na velike finančne luknje, ki zevajo na vseh ministrstvih, in državo so dodatno zadolžili za dodatne 2-3 milijarde.
Dejanja so posledica notranjega bistva (duše, srca) človeka, na pa besed, nastopanja, zunanjega videza. Tu pa moramo iti nekoliko nazaj, v nedavno zgodovino: današnji levičarji so idejni dediči nosilcev propadlega komunističnega režima oz. tistih, ki so med vojno izvedli revolucijo (nasilen prevzem oblasti). Partizani in domobranci: prvi so hoteli vzpostaviti totalitarizem (totalno Oblast Partije), tega ne more nihče zanikati, in to jim je tudi uspelo, a le za nekaj desetletij. Na dlani je tudi, da je bil domobranski tabor nasprotnik takšne (ateistične) oblasti, oni so si želeli demokratične države.
Glede na vse to bi bilo seveda naivno pričakovati, da se bodo levičarji kar tako odpovedali svoji Oblasti in privilegijem, ki jih le-ta omogoča. V tem času tranzicije se država ni preobražala v resnično demokracijo, boljši izrez bi bil kleptokracija in mafijska država, kjer so sicer vzpostavljene vse institucije demokratične države, a za to kuliso delujejo omrežja realne politične moči, ki jo dajejo medijski megafoni, katere napaja kapital, ki je bil vedno na levici, mnogo manj na desnici. Političnega pluralizma zato v takšnem stanju ni, ne more biti, a le-ta je bistvo demokracije, pomeni, da smo od prave demokracije še daleč. Desnici se daje le toliko vpliva in moči, da se pred svetom kaže videz demokracije.
Se pravi, desnico (»domobransko« stran) imam osebno za edine zares iskrene demokrate, ki želijo iskreno delovati za blagor Slovenije. A tej vladi nikakor ne zavidam: sooča se z nezavidljivo dediščino, izpostavljena je pritiskom s strani sedanje opozicije (levice), z medijsko propagando, ki preži na njene napake. Levica je prevzela sodno vejo oblasti in celo ustavno sodišče, kar ustvarja državo dvojnih meril. Ta vlada bo imela ogromno dela že samo s popravljanjem napak (ne-dela, zlorab oblasti, korupcije…), prisiljena bo v nepriljubljene ukrepe, kar na naslednjih volitvah desnici lahko prinese poraz. In začarani krog je sklenjen.
