Piše: Vida Kocjan
Reorganizacija ministrstva za okolje in prostor je poleg 36,8-odstotnega zmanjšanja števila organizacijskih enot in 50-odstotnega zmanjšanja števila direktoratov prinesla tudi občutno racionalizacijo vodstvene strukture. Število ministrov se je zmanjšalo s treh na enega, število državnih sekretarjev s sedmih na tri, število direktorjev direktoratov pa s šestih na tri.
Finančno to pomeni prihranek 1.211.952 evrov letno samo pri plačah vodstvenega kadra. Novo vodstvo je prevzelo bistveno več zaposlenih – 102 več kot leta 2022 (s 437 na 538 oziroma za 23,11 odstotka). Do 15. junija je bilo črpanih zgolj 17 odstotkov načrtovanih EU-sredstev v tekočem proračunskem letu.
Pregled kaže približno 8,5 milijona evrov možnih prihrankov oziroma ostankov na posameznih postavkah. Hkrati so bile ugotovljene dodatne potrebe v višini približno 19,9 milijona evrov, predvsem za obnovo občinske infrastrukture po naravnih nesrečah in za začetek zapiranja Premogovnika Velenje. Neto ocenjena vrzel tako znaša približno 11,6 milijona evrov.
Ministrica za okolje in prostor mag. Polona Rifelj je v začetku prejšnjega tedna skupaj z vršilcem dolžnosti direktorja Direkcije Republike Slovenije za vode Romanom Kramerjem predstavila prvi celovit pregled organizacijskega, finančnega, kadrovskega in projektnega stanja na ministrstvu za okolje in prostor ob nastopu mandata ter pregled izvajanja projektov iz Načrta za okrevanje in odpornost na področju voda.
Ob nastopu mandata je novo vodstvo prevzelo enotno ministrstvo za okolje in prostor (MOP), ki združuje področja okolja, narave, podnebja, prostora, graditve, stanovanj, voda ter obnove po naravnih nesrečah. Gre za vsebinsko povezana področja, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja ljudi, razvoj občin in gospodarstva ter varnost države.
Prvi pregled je pokazal dve stvari. Na eni strani je z reorganizacijo že zmanjšano število organizacijskih enot in vodstvenih ravni, ustvarjeni so pogoji za hitrejše odločanje. Na drugi strani so prevzete finančne vrzeli, rast nekaterih vrst stroškov, bistveno več zaposlenih, ozka grla pri evropskih sredstvih in več zahtevnih pravnih postopkov.
Reorganizacija je tako omogočila združitev oziroma poenotenje skupnih služb in zmanjšanje števila notranjih organizacijskih enot, ki so opravljale primerljive naloge. Dosežena racionalizacija zato ni rezultat zmanjšanja obsega nalog, temveč predvsem odprave podvajanj v organizacijski strukturi in učinkovitejše organizacije podpornih procesov.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
