Piše: Branko Koderman
»Slovenski domoljub sliši in govori iz kulturne zapuščine slovenskega naroda, ki je neločljiva od zahodne kulture in civilizacije.« (Skupnost Kosezov)
V zadnjem prispevku smo zaključili s trditvijo, da so ljudje, ki kažejo značilnosti osebnostne motnje, ki se imenuje patološki narcisizem, produkt Gabrovega šolstva. Vzročno-posledično smo jo povezali z nastankom in rastjo večinskega dela slovenskega volilnega telesa – tistega dela, ki se ga zavajajoče označuje za levega, v resnici pa je prikrito ali povsem odkrito nedomoljuben. Ta del namreč glasuje za politične zastopnike levih strank in zavrača izbire na desnici, češ da janšisti ogrožajo demokracijo in vodijo ljudstvo v materialno obubožanje. Nesmiselna je prevladujoča mnenjska razlaga, češ da levičarji branijo in krepijo materialno dobrobit in svoboščine slovenskih državljanov. Ta razlaga nima opore v stvarnosti, saj so na zadnjih volitvah levi volivci v parlament pripeljali slabo polovico levih poslancev kljub objektivno preverljivim in empirično poraznim posledicam Golobove politike. Zakaj in čemu tolikšna kognitivna disonanca (spoznavno neskladje) v glavah levih volivcev, večine politikov ter levih in desnih novinarjev in komentatorjev? Zato, ker so levi po svoji osebnostno-motivacijski strukturi nedomoljubni ali celo odkrito sovražni do slovenstva, zato pa ne prenesejo desnih, ki so večinoma goreči domoljubi, torej podporniki slovenske države in zagovorniki slovenskih tradicionalnih vrednot. Preprosto – patološki narcis nima domovine niti ne razume domoljubja.
Osebnostna zrelost in čvrstost se pri človeku razvojno vzgojita in izobrazita od začetka šolanja do okoli 20. leta starosti, ko se možganske strukture in nevronske povezave povsem oblikujejo in dokončno utrdijo. Neizbrisen ostane posameznikov čustveni in procesni dolgotrajni spomin, posredovan v maternem jeziku, ki je nevrološka gramatična opora spoznavne in sporočilne ustvarjalnosti človeka ter motivacijska podlaga človekove vrednostne usmerjenosti – moralne razsodnosti, vrlin in vrednot. Tako je tudi bilo v nekaterih zgodovinskih obdobjih in okoliščinah med Slovenci, pred dokončno utrditvijo komunistične tiranije na Slovenskem. Predvsem v osnovnem in srednjem šolstvu. Danes Gabrova osnovna in srednja šola ter vedno bolj tudi fakultete »zgodovinskega izbrisa in zamenjave slovenskega naroda« proizvajajo neustvarjalne birokrate in aparatčike brez identitete – skratka, patološke narcise kulturnega marksizma.
Sodobno »napredno« šolstvo v zahodnih družbah povsem nadzoruje in izvršuje vzgojo (socializacijo) ter izobraževanje (inkulturacijo) vse maloštevilnejših generacij domorodnih otrok in mladine. Slovensko šolstvo je izrazito porazen primer slabe prakse in vse slabših rezultatov. To se dogaja v prvi vrsti zaradi pedagoškega zločina, ki se je zgrnil nad najbolj nedolžne – otroke in učiteljice v prvi triadi osnovne šole.
Otroci so v obdobju od 6. do 8. leta v procesu ponotranjanja konkretnega načina razmišljanja in na začetku oblikovanja družbene ter osebne istovetnosti, torej kulturno-narodne in civilizacijske identitete. Ta temelj, ki ga je v šolstvu mogoče v polnosti zgraditi, na ravni procesnega dolgotrajnega spomina vključuje vrline (osebna vera, prepričanje skupnosti in upanje v prihodnost) ter najbolj dolgotrajen in neizbrisen čustveni spomin vrednot (idealne ideje božjega, živega, starševskega in sosedskega). Takrat lahko le živi slovenski jezik v vseh svojih konkretnih oblikah in različicah omogoči spoznavno-vrednostno oblikovanje ter stapljanje otrokovega uma in stvarnosti.
V resnici je šolsko življenje kruto in brutalno že v prvi triadi. Vse je podrejeno nadzoru in uspešnosti (gladiatorsko »nacionalno« preverjanje »znanja«), pa še tuja angleška govorica izpodriva domači slovenski govor.
Ideja, da je nek zunanji znak (opisna ali številčna ocena, točke, napredek, nagrade in priznanja …) najboljša mera za inteligentnost osemletnika, je noro bolna – psihopatska.
