Piše: Gašper Blažič
Saga s Tanjo Fajon in njeno že skoraj dobljeno službo v diplomatskem sistemu EU je končana. Postalo je jasno, da z njeno novo diplomatsko službo ne bo nič.
Če je še v začetku meseca kazalo, da je služba posebne odposlanke EU za Sahel že dogovorjena, se je nato izkazalo, da je Fajonova za to funkcijo očitno lobirala kar »po domače« in mimo zakonov. Zato je visoka predstavnica unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas preklicala nominacijo Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel. Kaj je bil razlog? Fajonovo je predlagala kar zdaj že nekdanja generalna sekretarka ministrstva Barbara Žvokelj, očitno pa o tem ni odločala niti takratna Golobova vlada. S tem tudi odpade vsak argument, da se ji je nova vlada maščevala.
Vlada bi jo lahko podprla, če bi sodelovala
V nedeljo, 19. julija, je premier Janez Janša v večernih urah sporočil, da s kandidaturo Fajonove ne bo nič. To je razvidno iz poročila ministrstva za zunanje in evropske zadeve (MZEZ), v katerem piše, da se vprašljivost imenovanja »ne postavlja zaradi tega, ker bi kandidatko predlagal organ brez polnih pooblastil, temveč zato, ker pristojni organ o kandidaturi oz. predlagateljstvu sploh ni odločal«. Ministrstvo je namreč ugotovilo, da nominacije nekdanje ministrice ni podala vlada Roberta Goloba, ki je tedaj opravljala tekoče posle, ampak generalna sekretarka MZEZ, ki je bila neposredno podrejena Fajonovi. V tem primeru torej ni šlo za noben revanšizem s strani nove vlade, temveč za hudo kršitev pravil.
Zunanji minister Tone Kajzer je tako obvestil Kallasovo, da postopek ni bil izveden v skladu s pravili, o čemer očitno ni bila obveščena, zato je kandidaturo umaknila. Kajzer je tudi zavrnil trditve Fajonove, da ga je ob primopredaji seznanila s kandidaturo in da ji je izrazil podporo – v resnici Fajonove na tisti prvi primopredaji sploh ni bilo, prišla je šele kakšen teden pozneje. Če bi bili v primeru imenovanja Fajonove upoštevani vsi zakonski postulati, »bi se stvar lahko seveda izšla tudi drugače«, je dejal Kajzer in dodal, da ima samo vlada pristojnosti na tem področju. V času Golobove vlade pa so se finančna sredstva za Sahel močno povečala. Kajzer je ob tem celo namignil na možnost kazenske ovadbe vpletenih oseb.
Pirc Musarjeva v bran Fajonovi
Na drugi strani Fajonova vztraja pri svojih neresnicah in trdi, da je bil postopek pravilen in pregleden, Slovenija pa bo zaradi posega Janševe vlade in pritiska Evropske ljudske stranke močno očrnjena pred svetom. Tanja Fajon je ob tem izrazila bojazen, da Slovenija še nekaj časa ne bo imela možnosti, da bi zasedla visok položaj v EU. Podprla jo je tudi Nataša Pirc Musar, ki ji brezpogojno verjame. »Odrekanje tovrstne podpore namreč pomeni, da pri podpori slovenskim kandidatkam in kandidatom za funkcije v mednarodnih institucijah bolj kot izkušnje in znanje šteje politična pripadnost,« je v odzivu navedla predsednica republike. Dejala je, da je novica o preklicu nominacije Fajonove glede na razvoj dogodkov sicer ni presenetila, a je nad ravnanjem vlade razočarana. Po besedah Pirc Musarjeve je rezultat takšnega ravnanja »manjša prisotnost oz. kar odsotnost Slovenk in Slovencev na pomembnih položajih v evropskih in mednarodnih institucijah«. A ravno države, »ki svojih interesov ne morejo uveljavljati zgolj zaradi svoje geografske velikosti, bi morale posebej skrbeti za to, da se mednarodno profilira čim več njihovih kadrov, saj ugledne pozicije zanje niso ravno samoumevne«, je poudarila predsednica, ki je nepravilnost postopka očitno ne zanima.
Tudi Bratuškova predlagala samo sebe
Ob vsem tem dogajanju bi nemara kdo res pomislil na revanšizem, glede na to, da je marsikdo spomnil, kako je Fajonova še kot evropska poslanka želela preprečiti nakazilo evropskih sredstev Sloveniji v času tretje Janševe vlade. Češ da gre za »vladavino prava«. Toda velja spomniti, da je na podoben način samo sebe za evropsko komisarko predlagala že Alenka Bratušek in celo prišla v ožji izbor, na koncu pa neslavno pogorela. Takšne zlorabe položaja so za evropski način delovanja najmanj nenavadne. Da zdaj nekdo iz tega naredi zgodbo o revanšizmu, češ da Fajonova ni prave politične barve, pa je zagotovo sprenevedanje brez primere. Vsaj glede na to, kar se je v preteklosti dogajalo v slovenski zunanji politiki. Spomnimo: prav sedanji zunanji minister Tone Kajzer je bil v času, ko je Fajonova vodila MZEZ, predčasno razrešen s funkcije veleposlanika v Washingtonu iz domnevno krivdnih razlogov, ker je želel preprečiti zlorabo veleposlaništva za kampanjo v korist Pirc Musarjevi. Takratno razrešitev je podpisal še predsednik Borut Pahor.
Peterleta je degradiral Erjavec
Toda takšnih primerov je v resnici še več. Leta 2013 je takratni evropski poslanec Lojze Peterle sporočil svojo namero, da bi kandidiral za prestižni položaj generalnega sekretarja Sveta Evrope. Pri tem je imel močno načelno podporo največje politične skupine v Evropskem parlamentu, to je Evropske ljudske stranke (EPP); predlog, naj kandidira, naj bi prišel prav iz teh krogov. Peterle se je o tem pogovarjal s tedanjo premierko Bratuškovo, tudi tedanje vladne stranke naj bi mu bile naklonjene, prav tako tudi predsednik republike Borut Pahor. Uradno bi moralo kandidaturo vložiti zunanje ministrstvo, ki ga je takrat vodil Karl Erjavec, a kaj hitro je postalo jasno, da s kandidaturo ne bo nič. »Če bi imel resen namen kandidirati, bi bilo pričakovati, da bi o tem bistveno prej obvestil zunanje ministrstvo in vlado, ki na koncu o tem odloča,« je takrat dejal Erjavec in dodal, da bi v tem primeru kandidaturo lahko skupaj ustrezno pripravili. Tako pa naj bi MZEZ takrat izrazilo načelno podporo v prid dotedanjega generalnega sekretarja Thorbjørna Jaglanda iz Norveške. Kar naj bi ministrstvo storilo že novembra 2013, Peterle pa naj bi ga o kandidaturi obvestil šele mesec dni kasneje, sredi decembra 2013. Erjavec je nato Peterletu celo očital, kako ga ta kandidatura spravlja v veliko zadrego. Skratka, Peterleta so se na dokaj hiter način nedržavotvorno odkrižali. »Če bi vlada odklonila mojo kandidaturo na seji vlade, bi kot demokrat rekel – v redu. Da pa se je kandidatura obravnavala tako poniglavo, mi govori, da ostaja Slovenija samo za ‘naše’,« je kritično zapisal Peterle.
Lustrirali so tudi Rupla
Nekaj podobnega se je sedem let pozneje zgodilo tudi Dimitriju Ruplu – s to razliko, da ga je predlagala vlada, in sicer za visok položaj predstavnika za svobodo medijev pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). To je sprožilo hudo medijsko ofenzivo ne samo doma, pač pa tudi v tujini, saj so se novinarske organizacije Rupla lotile z vsemi topovi. Zaradi pomanjkanja konsenza OVSE ni privolila v Ruplovo imenovanje na to funkcijo. Kako močan je odpor proti Ruplu, sicer prvemu demokratičnemu zunanjemu ministru, kaže tudi dejstvo, da je šele pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo na področju diplomacije. To bi se moralo zgoditi 22. maja letos (ob dnevu slovenske diplomacije oziroma obletnici sprejema Slovenije v OZN), vendar je takrat na MZEZ gospodarila še Tanja Fajon, nova Janševa vlada pa je bila izvoljena nekaj dni kasneje. Letošnja komisija za podelitev nagrade je za nagrajenca predlagala Dimitrija Rupla, sicer univerzitetnega profesorja, pisatelja, soustanovitelja Blejskega strateškega foruma in diplomata, ki je Slovenijo ob osamosvojitvi popeljal v mednarodno skupnost. Rupel je tudi dal soglasje h kandidaturi. Kljub temu pa je ministrstvo sporočilo, da nagrada letos ne bo podeljena. Lani jo je podelilo zdaj že pokojnemu Borisu Frlecu. No, z enomesečno zamudo je nato Ruplu nagrado podelil minister Kajzer.
Če potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je tranzicijska levica doslej praktično vsakič delovala v duhu revanšizma, zdaj pa bi rada z lažno ustvarjeno zgodbo pokrila neuspeh Tanje Fajon, ki je želela prehitevati po desni, a se ji ni izšlo.
