Piše: Vančo K. Tegov
Ruska vojaška pamet le stežka naredi korak v pravo smer. Po domače bi lahko rekli, da se ji na pot od »riti« do glave nekje zatakne. Namesto da bi se končno spravili k sebi in svojim ljudem privoščili nekaj miru ter blagostanja – kar je za številne ruske državljane že dolgo bolj miselni kot življenjski pojem –, se še naprej ukvarjajo z nerazumnimi idejami o nikoli preboleli caristični in pozneje tudi komunistični Rusiji. To sta bili obdobji, ko je Rusiji uspelo razširiti svoj, po njihovem prepričanju, panslovanski imperij.
Da živimo v 21. stoletju in da čas carjev ter fevdalnih osvajanj ne more biti vzor sodobni politiki, očitno še vedno ni del njihovega razmišljanja. Takrat so se uresničevale še tako nore zamisli pogosto samovoljnih in od realnosti oddaljenih vladarjev. Danes podobno počne sodobni »car« Vladimir Putin. Na to kaže tudi zadnji incident. Včeraj Romunija, danes Poljska. Kam in do kod bodo še segale ideje iz podstrešja Putina in njegovih generalov, ki jim, vsaj ko gre za vojaško presojo, očitno zmanjkuje razuma?
Poljska vlada je že sporočila, da je med obsežnim ruskim raketnim napadom na Ukrajino v vzhodnem delu Poljske padel objekt, ki po prvih ugotovitvah najverjetneje predstavlja rusko manevrirno raketo tipa Kh-101. Nastal je približno deset metrov širok krater, vendar ni bilo žrtev, saj je raketa padla na nenaseljeno območje. Poljska je med incidentom dvignila lovska letala za zaščito svojega zračnega prostora. Poljski premier Donald Tusk je dejal, da za zdaj nič ne kaže, da bi bila Poljska neposredna tarča napada, vendar gre za novo kršitev zračnega prostora države članice zveze Nato. Nato je dogodek označil za nevarno in neodgovorno posledico ruske vojne proti Ukrajini. Takšna ravnanja Rusije niso rezultat premišljenega vojaškega načrtovanja, temveč predvsem zanašanja na surovo vojaško silo. Ta pa ni nujno izraz premoči, temveč vse bolj kaže na patološki način razmišljanja vodstva države. Putinovo ravnanje daje vtis človeka, ki mu pešata tako politična presoja kot tudi sposobnost racionalnega odločanja.
Tovrstni incidenti niso prvi. Od začetka vojne je bilo že več primerov, ko so ruske rakete ali njihovi ostanki zašli v zračni prostor Poljske, Romunije ali drugih držav na vzhodnem krilu Nata. To povečuje tveganje za širšo varnostno krizo – prav takšno, ki bi lahko služila prvotnemu cilju Moskve: destabilizirati Evropo in jo potegniti v neposreden vojaški spopad. V to racionalna Evropa ne sme in noče vstopiti.
Iracionalnost je že dolgo največja cokla na poti do drugačne Rusije. To ni pojav zadnjih let. Zgodovina nas uči, da tam, kjer moč prevlada nad razumom ter premišljenim strateškim načrtovanjem, dolgoročna zmaga ni mogoča. To velja od prvega dne te vojne. Rusko ravnanje tako narekuje skoraj obsesivna predstava o zgodovinski pravičnosti in domnevni pravici Rusije do vloge slovanskega hegemona. Ta ideja je Rusiji prinesla ne le številnih porazov, temveč tudi zmage, kupljene z neštetimi in pogosto nepotrebnimi človeškimi žrtvami. Posledice niso le izgubljena življenja, temveč tudi gospodarska stagnacija, nazadovanje, nezadovoljstvo lastnega prebivalstva, strah, brezperspektivnost in izguba vere v prihodnost. Za številne Ruse je to postal način življenja. Edino, kar lahko in bi morali storiti ruski ljudje, je, da se osvobodijo miselnosti, po kateri je mogoče prihodnost graditi s silo. Zgodovina vedno znova dokazuje, da pretirana uporaba moči brez razuma ne prinese svetlejše prihodnosti, temveč temo, brezup, revščino in občutek nesmisla.
Boljšo prihodnost si zaslužijo vsi – Ukrajinci, Rusi, Poljaki, Romuni in vsi evropski narodi. Človeško moč je treba usmeriti v ustvarjanje blaginje, razvoja in sodelovanja, ne pa v nadvlado nad drugimi. Če že obstaja moč naroda, naj bo vložena v napredek, znanje, ustvarjalnost in vero v boljši jutri. Ruskim ljudem iskreno privoščim mir, blagostanje in dostojno življenje. Tistim, ki zavirajo vse dobro in ljudi vodijo v nove tragedije, pa pripada le eno – politični odhod v pozabo.
