Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se z zgodovinarjem mag. Jurijem Pavlom Emeršičem, ki poučuje zgodovino na Gimnaziji Želimlje in je velik poznavalec predvsem novejše zgodovine.
V pogovoru smo se dotaknili predvsem nekaterih perečih tem, povezanih s spominom na slovensko osamosvojitev, saj je naš sogovornik junija sodeloval na mednarodnem simpoziju ob 35-letnici slovenske državnosti.
DEMOKRACIJA: Letos mineva 35 let, odkar je Slovenija postala država. Zdi se, da spomin na to ostaja prisoten le pri majhnem delu ljudi. Ali je ta vtis resničen?
Mag. Jurij Pavel Emeršič: Žal je res tako. Spomin je večinoma prisoten pri tistih, ki so osamosvojitvene dogodke doživeli, ter pri njihovih bližnjih. Pa še med njimi so takšni, ki jih ne ocenjujejo pozitivno, ker Slovenija ni bila njihova intimna opcija. Ni malo tistih, ki idealizirajo čas totalitarne Jugoslavije, omalovažujejo vojno za Slovenijo in zastavo obesijo izključno 27. aprila.
Kje so razlogi, da se je osamosvojitev nekako umaknila iz zgodovinskega spomina? Je kriva časovna oddaljenost?
Časovna distanca zagotovo ni razlog. Dokaz za to je 2. svetovna vojna, ki je pri nas zelo prisotna – ne le v šoli in medijih, ampak tudi na ulicah, v parkih in krajih, ki nosijo imena revolucionarjev (na primer sramotno Kidričevo). Visoki politiki se še vedno priklanjajo slednjim, ne pa padlim za Slovenijo. Častilci rdeče zvezde načrtno brišejo spomin na osamosvojitev, ker jim stari dialektični boj bolj ustreza. V času starega režima namreč koreninijo njihovi privilegiji, pokojnine, zaplenjena stanovanja, perzijske preproge … Jasno in enotno izražena volja osamosvojitvenega časa jih je razgalila. Žal pa jim ni odvzela vzvodov oblasti.
Ker kot zgodovinar poučujete v šoli, me zanima, ali drži, da učni načrti potiskajo te teme v ozadje? Kako sami postopate?
Učni načrti so še vedno zasnovani tako, da se osamosvojitev sramežljivo umika 2. svetovni vojni in revoluciji. Temu sledijo učbeniki, ki to razmerje še bolj nagnejo v korist revolucije. Največja težava pa smo učitelji. Starejši so bili izšolani še v enopartijskem režimu, srednja in mlajša generacija pa je poslušala mnoge profesorje, ki do tistega režima niso bili kritični. Nekateri so mu bili celo naklonjeni. Mnogi študenti so to prepoznali in razvili kritično distanco, vsi pa ne. Najbolj žalostno sliko kažejo tisti učitelji, ki povsem papagajsko podajajo učbeniške vsebine in neke stare ideološke formule ter učencem ne privzgojijo samostojnega razmišljanja.
Sam poskrbim za obravnavo osamosvojitvenih vsebin pravočasno, ne šele nekaj dni pred počitnicami, ko učiteljev nihče več ne posluša. Na podlagi virov (ne učbenika) jim obširno predstavim kršitve človekovih pravic v času komunizma ter legitimnost odpora. Včasih v razred pripeljem tudi katerega od protagonistov osamosvojitve. Ko dijakom pokažem dokumentarne posnetke vojne za Slovenijo, pa ti osupnejo, saj v osnovni šoli večinoma niso dobili informacije, da je šlo za pravo vojno.
Včasih imam vtis, da večina ljudi ne ve, za kaj je pri vsem tem šlo. Da smo bili v zelo resni nevarnosti.
V zelo resni, saj smo imeli opravka z eno najmočnejših evropskih armad. Pa še razoroženi smo bili tik pred vojno, pri čemer je agresorski armadi asistirala tudi slovenska partija. Obrambna vojna je bila mojstrsko vodena. Eden od glavnih arhitektov Slovenske vojske mi je nekoč rekel, da neumneži zamahnejo z roko, češ da vojna ni bila resna, ker je bilo v njej malo žrtev. Strinjala sva se, da je ta vojna veličastna prav zaradi tega in svojega kratkega trajanja.
In navsezadnje, takrat so nas napadli tisti, ki so nosili rdečo zvezdo. Ki se jo dandanes poveličuje.
Rdeča zvezda je agresorski simbol. Po vojni za Slovenijo se je za približno desetletje potuhnila, ko je spomin na agresijo začel bledeti, pa so jo njeni malikovalci spet privlekli na dan. Kdor jo razkazuje, pljune v obraz ne le demokratičnim standardom, temveč tudi družinam tistih, ki so bili pod tem znamenjem pobiti med 2. svetovno vojno, po njej in leta 1991.
Kako v tej zvezi vidite denimo govor predsednice Nataše Pirc Musar na osrednji državni proslavi in reakcije nanj?
Predsednica je slovesni trenutek spominjanja na res velike zgodovinske dogodke skoraj pokvarila s perfidnim moraliziranjem in politiziranjem, ampak poslušalci so se kritično odzvali. Strah popušča.
Ste zadovoljni, da je Muzej slovenske osamosvojitve spet ustanovljen?
Seveda. Ampak opozarjam na zelo pomembno stvar: k predstavitvi osamosvojitvenega dogajanja naj strokovnjaki pritegnejo prav vse akterje tistega časa, saj tudi t. i. pomladniki nimajo povsem enotnih spominov na tiste dni. Glede tega je potreben iskren dialog, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da bo muzej kasneje postal lahek plen revolucionarjev. Saj veste, kaj pravi Biblija o hiši, ki je znotraj sebe razdeljena (Mr 3,25).
Morda še eno vprašanje glede šolstva. Pristojni minister Borut Rončević napoveduje ideološko razbremenitev vzgoje in izobraževanja. Se strinjate z njim?
Idejo pozdravljam, bo pa njena izvedba skrajno naporna. Marcel Proust je nekoč izjavil, da v svet verovanja razumski razlogi nimajo vstopa. In v naši Sloveniji je veliko »vernikov« starega režima, s katerimi dialog ni mogoč.
