Piše: Vida Kocjan
Od sumov vplivanja na kadrovanje in razpise do javno izraženih očitkov o milijonskem odtekanju denarja pri številnih infrastrukturnih projektih, tudi pri Drugem tiru – vzorec, ki se je ponavljal in sproža resna vprašanja o integriteti, transparentnosti in delovanju sistema tranzicijske levice v Sloveniji.
Izraz »afera na dveh nogah« ni nov in ni bil izrečen naključno. Izraz je bil za Alenko Bratušek, takratno ministrico za infrastrukturo v vladi Marjana Šarca, po dostopnih virih prvič uporabljen leta 2019. Šlo je za politično oznako oziroma vrednostno sodbo, ki se je nanašala na starejše afere, med drugim tudi na primer Katarine Kresal. Že takrat so ji očitali sistematično vplivanje na kadrovanja v ključnih podjetjih in institucijah, kot so Eles, SODO in Direkcija za infrastrukturo, ter popuščanje gradbenim lobijem pri konkretnih razpisih za most čez Glinščico in predor pod Karavankami. V naslednjih obdobjih se je ta izraz ponovno pojavljal, saj so se stare kritike združile z novimi obtožbami, ki prihajajo tudi iz vrst nekdanjih koalicijskih sodelavcev in so sprožile vprašanja o zaupanju v infrastrukturni sektor. V vmesnem času se je Bratuškove prijel tudi vzdevek »kraljica aneksov«.
Posnetki, ki so razburili javnost
Marca 2026 je anonimni profil na Facebooku »Maske padajo« objavil serijo avdioposnetkov, ki naj bi bili posneti jeseni 2023. Na njih nekdanja generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković med drugim v pogovoru z generalno sekretarko vlade Barbaro Kolenko Helbl navaja, da ji je »en Tičar« (Bojan Tičar, nekdanji direktor Direkcije RS za infrastrukturo, op. a.) »direkt povedal, kje Alenka krade«. Po njenih besedah naj bi šlo za kanal prek podjetja s Štajerske, ki je izvajalo supernadzor nad projektom Drugi tir (Divača–Koper). Dodala je, da je bil o tem seznanjen tudi Robert Golob, takratni predsednik vlade.
Šlo naj bi za podjetje Mind Inženiring, d.o.o., iz Ormoža, prek katerega naj bi iz družbe 2TDK odteklo 2,5 milijona evrov. Podjetje je maja 2021 podpisalo pogodbo za supernadzor in na razpisu oddalo edino ponudbo, čeprav je imelo takrat le dva zaposlena, kar je v javnosti sprožilo vprašanja o transparentnosti postopka izbire in morebitnem podvajanju nadzora. 2TDK je namreč že imel rednega nadzornika, dodatni nadzor pa naj ne bi bil potreben.
Razrešeni Tičar
Posnetki Vesne Vuković, v katerih navaja, da ji je Tičar »direkt povedal, kje Alenka krade« prek podjetja Mind Inženiring pri projektu Drugi tir, naj bi bili nastali v jeseni 2023. Le nekaj tednov kasneje, 30. novembra 2023, je vlada na predlog ministrice Alenke Bratušek razrešila Bojana Tičarja z mesta direktorja Direkcije RS za infrastrukturo. Nekateri komentatorji opozarjajo, da časovna bližina teh dogodkov odpira vprašanja o morebitni povezavi med njima. Tičar je namreč na položaj prišel z nastopom Golobove vlade in v času Bratuškove v infrastrukturnem resorju. Napetosti med Tičarjem in Bratuškovo naj bi bile očitne že septembra 2023, ko so se pojavili prvi članki o sumljivem izboru Mind Inženiringa za supernadzor nad projektom Drugi tir.
Golobova policija naj bi posnetke domnevno preverjala. Izsledkov javnosti doslej še niso predstavili. Hkrati naj bi potekala širša kriminalistična preiskava, ki vključuje tudi tesnega sodelavca Bratuškove Jerneja Pavliča, ki naj bi »vlekel niti« pri 2TDK in drugih projektih. Turški izvajalec Yapi Merkezi je proti Sloveniji vložil 330-milijonsko tožbo zaradi domnevnega političnega vmešavanja pri projektu, pri čemer je izrecno omenjal vpliv ministrstva pod Bratuškovo in njenega kroga. To dodaja mednarodno dimenzijo celotni zadevi in potencialne finančne posledice za davkoplačevalce.
Ponavljajoč se vzorec
To ni bila prva afera, v kateri se je v javnosti omenjalo ime Alenke Bratušek v povezavi z infrastrukturnimi projekti. Že kot ministrica v vladi Marjana Šarca v obdobju 2018–2020 in kasneje kot ministrica v Golobovi vladi (od 2023 dalje) je bila večkrat tarča kritik zaradi kadrovanj in vpliva na razpise. V letih 2013–2014 je bila predmet preiskovalnih postopkov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zaradi suma zlorabe uradnega položaja. Prav tako so se v javnosti pojavili očitki o plagiatu magistrske naloge. Komisija Fakultete za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani plagiata ni potrdila, je pa opozorila na pomanjkljivosti pri citiranju in spoštovanju akademskih standardov.
Raziskovalni novinar Bojan Požar, ki jo novinarsko spremlja že vrsto let, jo je v svojih zapisih označil za »bolestno ambiciozno« osebo, ki kljub aferam vedno najde pot nazaj na vrh – od Pozitivne Slovenije prek lastne stranke SAB do Gibanja Svoboda.
Požar v člankih navaja, da je Bratuškova del širšega sistema, ki omogoča pretok javnega denarja prek državnih podjetij in političnih povezav. Njene funkcije v proračunskih in infrastrukturnih resorjih so bile ključne: od direktorice direktorata za proračun na ministrstvu za finance (2004–2011) do dveh mandatov na čelu ministrstva za infrastrukturo. Kronologija njene kariere pa se vije od zaposlitve v tekstilnem podjetju Scala Zarja v Petrovčah (1994–1995) prek službovanja kot svetovalka na ministrstvu za gospodarstvo (1995–1999) do visokih položajev na ministrstvu za finance in nato vrha politike. Pri političnem preboju naj bi ji pomembno pomagal tudi Gregor Golobič (LDS, nato Zares, danes po navedbah Požarja pomemben člen ožjega Kučanovega kroga).
Napad na Lotriča in Fokus, ovadba
Julija 2026 sta Marko Lotrič (predsednik Državnega sveta RS in stranke Fokus) ter Monika Kirbiš Rojs vložila kazensko ovadbo zoper Bratuškovo zaradi suma zlorabe uradnega položaja in nevestnega dela v službi. Razlog je seja Komisije DZ za nadzor javnih financ, ki jo v tem sklicu državnega zbora vodi Bratuškova kot poslanka Svobode. Na seji so obravnavali sum nezakonitega financiranja stranke Fokus, pri čemer Lotrič in Kirbiš Rojsova navajata, da komisija nima pristojnosti za preiskovanje financiranja političnih strank (po 39. členu Poslovnika DZ). Bratuškova se s tem ne strinja. Gre pa za tipično zlorabo komisije in očitno maščevanje. Pristojnosti komisije so namreč omejene na izvrševanje proračuna, finančne načrte ZPIZ, ZZZS, RTV Slovenija, javnih skladov in podjetij.
Kopičenje obtožb
Kopičenje očitkov po oceni kritikov odpira vprašanje, ali gre za ponavljajoč se vzorec ravnanja: vpliv na kadrovanja, sporne pogodbe za nadzor infrastrukturnih projektov ter uporaba političnega položaja za obračune z nasprotniki. Projekt Drugi tir (vrednost okoli 1,1 milijarde evrov, delno financiran z evropskimi sredstvi) je še posebno občutljiv. Kritiki že več let opozarjajo na določbe zakona o 2TDK, za katere menijo, da omogočajo preveliko diskrecijo pri upravljanju projekta, zamude in vpliv interesnih skupin. Bratuškova je projekt dosledno zagovarjala, kljub vsem sumom in kljub temu, da je bila ključna ministrica. Notranja obtožba iz vrst lastne stranke (Vukovićeva in 2,5 milijona evrov) pa daje aferi popolnoma drugačno težo. Navedbe Vesne Vuković na objavljenih posnetkih so namreč dodatno okrepile javno razpravo o projektu, vendar njihova vsebina doslej ni bila pravnomočno potrjena. Golobovi jih očitno tudi niso preiskovali.
Kraljica aneksov
Posebno poglavje v politični karieri Alenke Bratušek predstavlja tudi njen sloves »kraljice aneksov«. Ta vzdevek se je pojavljal v delu medijev in med političnimi kritiki, nanaša pa se na pogoste spremembe infrastrukturnih pogodb z dodatki oziroma aneksi.
V času njenega mandata so se pri več infrastrukturnih projektih pogodbe spreminjale z aneksi, ki so spreminjali vrednosti, roke in pogoje izvedbe, v posameznih primerih pa tudi obseg del.
Podobna praksa je bila prisotna tudi pri projektih Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (Dars), kjer so aneksi omogočali dodatna izplačila in podaljševanje pogodbenih rokov. Kritiki so ob tem opozarjali tudi na domnevne povezave z vplivnimi interesnimi skupinami, med drugim so omenjali tudi Stojana Petriča, lastnika družbe Kolektor in lastnika časopisne hiše Delo.
Del javnosti je opozarjal, da so se namesto novih razpisov ali sprememb osnovnih pogodb pogosto sklepali aneksi, ki so povečevali vrednost pogodb in podaljševali roke izvedbe. Po mnenju kritikov je takšna praksa omogočala večjo diskrecijo pri porabi javnega denarja in vpliv interesnih skupin na infrastrukturne projekte.
Pri projektu Drugi tir je bilo sklenjenih več aneksov, podobno pa tudi pri drugih infrastrukturnih projektih v obdobju njenega vodenja ministrstva.
Zaradi tega se je v delu javnosti oblikovala podoba Bratuškove kot političarke, tesno povezane s prakso pogostega spreminjanja velikih infrastrukturnih pogodb z aneksi.
Medtem ko se je Bratuškova kot ministrica za infrastrukturo hvalila z velikimi infrastrukturnimi projekti, so v njenem mandatu potekale tudi obnove železniških postaj, ki so postale sinonim za razsipnost. Del javnosti in takratne opozicije je opozarjal, da so bile nekatere prenove izjemno drage.
Cene prenov so namreč pogosto presegle vse razumne okvire – nekatere postaje so bile obnovljene po ceni, ki bi jo lahko primerjali s pregovorno dragim žafranom. Tudi tu so se pojavljali dodatki in aneksi, ki so ceno dvignili za desetine ali celo stotine odstotkov. Kritiki tudi v tem delu opozarjajo, da gre za sistematičen vzorec: javni denar se pretaka prek izbranih izvajalcev, medtem ko se potniki še vedno vozijo po zastareli infrastrukturi, vlaki pa zamujajo. Te »žafranove« obnove so tako postale še en dokaz, kako pod okriljem »razvoja infrastrukture« bogatijo izbranci, davkoplačevalci pa plačujemo račune.
Za konec: politična »preživetnica«
Bratuškova je političarka z izjemnim preživetvenim nagonom. Menjala je stranke in vlade, preživela hišne preiskave NPU, obtožbe o plagiatu magistrske naloge in številne škandale. To kaže predvsem na vzpostavljen sistem, ki elite ščiti ne glede na dokaze in na račun javnega zaupanja. V državi, kjer se veliki infrastrukturni projekti vlečejo desetletja in kjer evropska sredstva predstavljajo pomemben delež proračuna, je zaupanje v integriteto ključnih akterjev absolutno nujno za normalno delovanje demokracije.
Dokler preiskave ne bodo zaključene, se izraz »afera na dveh nogah«, ki se je v preteklosti pojavil v javnem prostoru, še naprej uporablja tudi v razpravah o Alenki Bratušek. Doslej se je v javnosti kazala kot zelo suverena in samozavestna, a zadnja menjava oblasti jo je očitno zamajala. V državnem zboru ni mogla skriti nelagodja ob izvolitvi Zorana Stevanovića (Resni.ca) za predsednika parlamenta, v zadnjem času pa je čedalje bolj opazno, da je manj samozavestna. Očitno se zaveda, da njeni tradicionalni zaščitniki – kot sta Milan Kučan in Zoran Janković – postopoma izgubljajo vpliv, s tem pa tudi ona izgublja pomembno oporo.
Kakor koli, stvari se bodo nedvomno razčistile. Davkoplačevalci imamo pravico vedeti, kaj se je zgodilo z milijoni evrov pri številnih infrastrukturnih projektih v času njenega vodenja. Le z resnično transparentnostjo, neodvisnimi preiskavami in strožjimi pravili o konfliktih interesov lahko povrnemo zaupanje v institucije, ki naj bi služile državljanom in ne posameznikom na položajih. Takšni primeri odvračajo investicije, škodujejo ugledu Slovenije v EU in na koncu vedno plačajo davkoplačevalci. Sistematična analiza kaže, da gre za globlji problem klientelizma in šibke odgovornosti v javni upravi, ki zahteva korenite strukturne reforme.
Požarjeve analize v zvezi z »bolestno ambiciozno« Alenko Bratušek
Bojan Požar je eden najbolj prepoznavnih slovenskih raziskovalnih novinarjev. Bratuškovo (kot takratno predsednico vlade in prej nadzornico v bankah) je večkrat označil kot del sistema, ki omogoča korupcijo. Ključne točke iz njegovih člankov:
- Bančne afere (NKBM, okoli 2010–2011): Kot članica nadzornega sveta Nove kreditne banke Maribor naj bi Bratuškova soglašala z dodeljevanjem nezavarovanih ali sumljivih kreditov. Požar je objavil faksimile zapisnikov seje nadzornega sveta, na kateri je bila prisotna in je podpirala odločitve, ki so kasneje postale predmet preiskav. Označil jo je kot osebo, ki je »požegnala« del spornih poslov.
- V člankih (npr. o Elektru Gorenjska in SODO) Požar razkriva prenos denarja iz javnih podjetij k osebam, povezanim z Bratuškovo. Denar naj bi »izginil« v tujino (npr. Hrvaška, Primošten).
- Kritiziral je njene kadrovske povezave in vpliv na državna podjetja tudi po odhodu z ministrskih funkcij.
- Drugi tir in infrastruktura: Požar je poročal o sumih nepravilnosti pri nadzoru projekta, kadrovanju v 2TDK in DRI ter povezavah z njenim krogom. V kontekstu posnetkov Vesne Vuković je opozoril na obtožbe o »kraji« milijonov evrov prek nadzornih pogodb (npr. Mind Inženiring).
- Politična ambicija in zaščita sistema: Požar jo opisuje kot »bolestno ambiciozno« osebo, ki kljub aferam vedno najde pot nazaj na vrh (od PS in SAB do Svobode, kjer naj bi si zdaj želela celo nadomestiti Roberta Goloba).
Kritičen je tudi do njene vloge pri prestrukturiranju levice in zaščiti znotraj sistema. V starejših analizah jo je primerjal z drugimi politiki, ki so padli zaradi podobnih obtožb. Požar pogosto poudarja, da Bratuškova ni osamljen primer, temveč del širše mreže, kjer se javni denar pretaka prek državnih podjetij, bank in političnih strank.
Miro Petek: »Obstaja utemeljen sum, da je kasirala pri vseh infrastrukturnih projektih«
Miro Petek, znani novinar in urednik: »Obstaja utemeljen sum, da je iz projekta 2TDK Alenka Bratušek dobila 2,5 milijona evrov podkupnine. Obstaja utemeljen sum, da je ta vsota še bistveno večja. Obstaja utemeljen sum, da je kasirala pri vseh infrastrukturnih projektih.«
(Objava 1. julija 2026 na omrežju X.)
