Piše: France Cukjati
V zadnjih dvesto letih se je človek izkazal kot slab varuh okolja. Z industrijsko revolucijo se je začelo tudi lahkomiselno izčrpavanje, onesnaževanje in zastrupljanje naravnega okolja.
Z ideološko revolucijo in sovražnim odnosom do specifično človeške narave, to je njegove duhovne narave, pa se je razbohotilo načrtno poniževanje in uničevanje vsega, na čemer temelji humanizacija človeške narave.
Uničevanje družine
Družina je od nekdaj veljala za človekovo najpomembnejše življenjsko okolje, predvsem v času otroštva, ko mlad človek osebnostno zori. Kot ugotavlja Paul Kengor (1966–), je prvi histerični napad na družino Zahod doživel v 19. stoletju, ko je socialist Robert Owen (1771–1858) leta 1826 napovedal: »Vam in svetu oznanjam, da je bil človek do te ure na vseh delih Zemlje suženj trojice največjega pošastnega zla, ki lahko v kombinaciji povzroči duševno ali telesno zlo celotni rasi. Mislim na zasebno lastnino, religijo in zakon (zakonsko zvezo, družino).«
In to troje je prevzel tudi Karl Marx (1818–1883) v Komunističnem manifestu leta 1848: »Odprava privatne lastnine«, ki pa je ni mogoče doseči brez nasilja in pobijanja ljudi, zato »bo do takrat nujno potreben despotizem«. »Odpravo družine!« so v Ameriki že pred Marxom želele vzpostaviti nekatere kolonije. Mnogi so že v 19. stoletju poskušali odpraviti, preoblikovati, »redefinirati« tradicionalno razumevanje zakonske zveze kot skupnosti enega moža in ene žene.
Leto dni po Marxovi smrti je izšla Marx-Engelsova knjiga o družini. V njej Engels pravi: »S prenosom sredstev proizvodnje v skupno lastništvo družina preneha obstajati kot gospodarska enota družbe.« Engels je namreč hotel privatno gospodinjstvo preoblikovati v družbeno tvorbo, to je »podržaviti«. Vzgoja in izobraževanje naj bi postala družbena skrb in vsi otroci naj postanejo enaki. Alexandra Kollontai (1872–1952), ena izmed vodilnih žensk boljševiške revolucije, je učila: »Mati, ki dela, ne sme razlikovati med svojimi in mojimi otroki. Delovna mati mora razumeti, da so otroci naši, otroci ruskih komunističnih delavcev. Država bo prevzela vse obveznosti zanje.« To pomeni »podržavljenje« otrok!
Danes ni to nič novega. Novo je to, da v današnjem času vse to dobiva splošno podporo! Gulage smo obsodili, vse drugo – splav, ločitev, razvrednotenje družine, prepuščanje vzgoje otrok državi – pa vse bolj sprejemamo. Razvrednotenje družine kot osnovne celice naroda pa se je na političnem področju Zahoda z vzponom kulturnega marksizma še intenzivneje razmahnilo.
Ko so zahodni komunisti spoznali, da z agresijo boljševistične revolucije ni mogoče premagati zahodne kulture, so se odločili za »marš« skozi institucije v kulturi, predvsem na področju spolnosti in splava, ter skozi šolstvo, medije in filme, velik vpliv pa je imela tudi akademija. Združili so marksizem in freudizem ter skušajo razčlovečiti spolnost, zaničevati monogamijo ter poveličevati homoseksualnost in pedofilijo.
Herbert Marcuse (1898–1979) je bil najvplivnejši kulturni marksist frankfurtske šole. Neke vrste intelektualni guru za novo levico Amerike. Govoril je o polimorfni perverzni spolnosti, ki vključuje oralni, analni in genitalni erotizem ter se izogiba heteroseksualnim odnosom. Marcuse je verjel, da je mogoče spolno osvoboditev doseči skozi raziskovanje novih inovacij spolnih želja, spolnih dejavnosti in spolnih vlog. Vse te nereproduktivne oblike seksualnih odnosov je Freud sicer uvrščal med perverzne seksualne želje. A Marcuse, ki je bil sam heteroseksualec, je homoseksualce imel za radikalne zastavonoše seksa z edinim smislom: samo-zadovoljevanje.
Paul Kengor (1966–), ameriški profesor političnih znanosti, je na vprašanje, zakaj komunisti tako podpirajo istospolne poroke, odgovoril: »Cilj komunizma je ukiniti tradicionalno družino. V istospolnih porokah so končno našli orodje, ki so ga iskali že sto let. Orodje za preoblikovanje družine in zakonske zveze.«
Zastrupljanje v kmetijstvu
Enako kot na področju spolnosti in družine, to je človekove narave, smo v prejšnjem stoletju doživeli uničujoč odnos do okolijske narave, predvsem z množično uporabo insekticidov in pesticidov. Predvsem zastrupljanje s HDC-ji (Hormone Disruptin Chemicals) je usodno, saj pri njih ni varnih odmerkov! Človeka zastrupljajo že v tako nizki koncentraciji, ki je z nobenimi instrumenti ne moremo zaznati. Gre za biotski informacijski sistem, ki regulira najpomembnejše procese organizma.
DDT (dikloro-difenil-trikloroetan) je izredno strupen insekticid, ki deluje tudi kot estrogenomimetik. Njegov razgradni produkt DDE (dikloro-difenil-dikloroetilen) pa deluje kot androgeni blokator. Oba delujeta kot blokatorja vitalnih komunikacij organizma, kar ima lahko tudi transgeneracijski učinek, saj se posledice pogosto pokažejo šele pri potomcih – z uničenjem biotskega potenciala človeške vrste. Pri moških se pojavlja »kemična kastracija« s padcem libida in demaskulinizacijo – to je s poženščenjem – možganov. Ob tem postajajo moški nevarni narcisoidni psihopati in družbeni paraziti z razkrojenim egom.
DES (dietilstilbestrol) je sintetični estrogen, ki se uporablja pri ženskah v menopavzi, v kmetijstvu pa na primer kot pospeševalec rasti piščancev. Posledice pri ženskah so spontani splavi, prezgodnji porodi, abnormalnosti rodil, pojavljajo pa se tudi motnje imunskega sistema, maskulinizacija ženskih in feminizacija moških možganov itd. Moten je celoten nevroendokrini sistem.
HDC-ji povzročajo nepovratne poškodbe otroških možganov že v koncentraciji, ki na odraslega nimajo nobenega vpliva.
Najbolj obsežna metaanaliza 185 študij je pokazala, da je število spermijev moške populacije v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji od leta 1973 do leta 2013 padlo za 60 odstotkov. Ob takem odnosu do okolja lahko v obdobju 40 let pričakujemo »ničelno število spermijev«, torej popolno neplodnost moške populacije.
Uničevanje človeške narave
Vsaka prirojena nagonskost ima pri živih organizmih svoj smoter, svoj cilj. Cilj spolne privlačnosti v človeški naravi pa ni le spočetje in razmnoževanje, ampak predvsem utrjevanje zakonske zveze in ustvarjanje varnega harmoničnega okolja tako za zakonca kot za njune otroke. Zato spolni gon pri človeku ni omejen le na plodni čas, kot je to v živalskem svetu.
Sociologa Sara S. Mc Lanahan in Gary Sandefur, ki sta opravila obsežne raziskave o odraščanju otrok samohranilcev, ugotavljata: »Če bi nas prosili, da oblikujemo življenjski model, ki bo zagotovo izpolnjeval osnovne potrebe otrok, bi verjetno prišli do nečesa precej podobnega idealu zakonske zveze očeta in matere.« Če je torej zakonska zveza najbolj primerno okolje za rojstvo in odraščanje otrok, potem je ta zveza tudi najbolj »naravna« in v skladu s človeško naravo – tako z naravo zakoncev kot z naravo njunih otrok.
Ločitev spolne zveze od roditeljske odprtosti pa je usodno degradirala sâmo zakonsko zvezo. Najprej je ponižala spolnost v čisti biološki užitek, pri čemer se je modrovanje o spolnosti izgubilo v opisovanju vseh mogočih spolnih praks, za katere je značilna dehumanizacija spolnega partnerja. Takšna spolnost dolgoročno ne izpolni ne moškega ne ženske, zato se človek zateka v vse bolj deviantne oblike spolnih odnosov. Spolna revolucija tako ni prinesla več užitka in zadovoljstva, ampak več razočaranih, osamljenih in nesrečnih moških in žensk.
Uveljavljanje teorije spola (gender ideologije), ki hoče »legalizirati« vse mogoče deviantne spolno-erotične odnose, celo pedofilijo, pa je tudi slaba napoved za prihodnost človeške družbe. Francisco José Contreras ugotavlja, da je postsocialistična levica zaradi svoje izpraznjenosti in neaktualnosti prav to ideologijo vzela za svojo. S tem je dobil feminizem še bolj izmaličeno in nenaravno podobo, »borbena levica« pa je zapustila področje socialne pravičnosti in se preusmerila v bioetiko, spolno etiko in protikrščanstvo. Najprej torej v agendo za splav, evtanazijo, genski inženiring itd. Sledil je napad na tradicionalni model družine z uzakonitvijo istospolne zveze, posvojitvami v istospolno skupnost, izposojo maternic itd. V ozadju vsega pa še vedno kraljuje njihova protikrščanska agenda z izrazito kristjanofobijo, ki obsega ukinjanje katoliških vrtcev, diskreditacijo zahodne krščanske kulture in vse do uradne prepovedi citiranja Svetega pisma.
Gender ideologija in komunizem
Tako kot gender ideologija je že klasični komunizem temeljil na utvari, da samooklicana »avantgarda« lahko oblastno ignorira naravne zakonitosti in ustvari »novega človeka« in »novo družbo« po svoji zamisli. Na nek način je bila s to oholostjo okužena celotna industrijska družba. Gre za usodno zablodo sodobnega človeštva, »da smo se odrekli odrešeniški viziji o sožitju med človekom in naravo ter skušali naravo osvojiti in preoblikovati po svoji lastni zamisli, dokler to osvajanje ni začelo postajati vse bolj podobno uničevanju«, je že leta 1976 zapisal Erich Fromm, ki je bil sicer eden od aktivistov »kulturnega marksizma«, a mu zaradi minimalne kritičnosti normalne zdrave pameti ni mogel v celoti slediti.
Politična konkurenca in celo političen spopad različnih svetovnih nazorov sta bila vedno prisotna, a danes se je ta boj s političnega področja preselil na področje človeka in človeške narave. Gre za spopad med pojmovanjem dejstev o človeku, ki jih odkriva znanost (biologija in biomedicina), in pojmovanjem, ki ga vsiljujejo gender ideologi, feministične sekte in novodobna levica s »kulturnim marksizmom«. Ta ideološki spopad pa je za zahodno civilizacijo mnogo bolj nevaren, saj poteka na polju vzgoje, izobraževanja in medijskega inženiringa, na polju nazorskih temeljev resnice, na polju oblikovanja nove generacije.
Vse evropske vrednote – svoboda, dostojanstvo, enakopravnost med spoloma, ločitev med Cerkvijo in državo itn. – so konec koncev vzklile v krščanstvu. Razsvetljenstvo jih je sekulariziralo v prepričanju, da lahko preživijo brez svojih krščanskih korenin. A čas je pokazal, da to ni izvedljivo,« pravi Contreras.
Že Darwin našteva vrsto izrazitih telesnih in fizioloških razlik med moškim in žensko, ki jih nihče ne more pripisovati socialno-kulturnim vplivom. Celo klasična unisex-neurobiologija ni več v skladu z današnjo stopnjo medicinskega znanja. Moški in ženska se po spolno različni možganski prepletenosti tako zelo razlikujeta, da je biomedicinske raziskave človeških možganov treba voditi ločeno. Gender ideologi pa še vedno trdijo, da je spolno nevtralnega dojenčka možno brez težav z oblačenjem in »moškimi« igračami vzgojiti v dečka, s punčkastim oblačenjem in ženskimi igračami pa v deklico. A obsežne študije odkrivajo, da se najkasneje v zadnji tretjini nosečnosti deček v maternici že obnaša drugače kot deklica. Genetska karta (genom) se med moškim in žensko bolj razlikuje kot med moškim in šimpanzom oziroma med žensko in samico šimpanza. Zdi se, da se ponavljajo časi, ko so se znanstveniki morali boriti proti nazoru, da je Zemlja ploščata. In svojo znanstveno načelnost plačevali s sežigom na grmadi!
France Cukjati je filozof, teolog, zdravnik, politik in publicist.
