Piše: Bogdan Sajovic
Ukrajinski napadi hromijo rusko nafto industrijo, zaradi česar mora Rusija uvažati gorivo iz tujine. Goriva primanjkuje v številnih ruskih regijah. Na drugi strani je odstavitev ukrajinskega obrambnega ministra sprožila proteste v Ukrajini. Dogaja se tudi beg premoženja ruskih oligarhov v tujino.
Ruska invazija na Ukrajino traja že več kot 4 leta in 4 mesece. Začela se je 24. februarja 2022, zdaj pa je julij 2026. Po ocenah – ker nobena stran ne objavlja popolnoma natančnih podatkov – skupno število žrtev (mrtvih, ranjenih in pogrešanih) na obeh straneh presega dva milijona.
Rusija ima skupno okoli 1,4 milijona žrtev, od tega od 400.000 do 450.000 mrtvih. Nekateri viri, kot je britanski generalštab, pa število padlih ruskih vojakov ocenjujejo celo na okoli pol milijona.
Ukrajinske oborožene sile so po ocenah utrpele 525.000 do 625.000 žrtev, od tega od 125.000 do 150.000 mrtvih. Civilne žrtve v Ukrajini pa potrjeno znašajo več kot 16.000 mrtvih, realno število pa je verjetno višje.
Ruske izgube so torej bistveno višje, razmerje je bilo večinoma 2–3 : 1 v korist Ukrajine, v prvi polovici leta 2026 pa celo do 8 : 1 zaradi ukrajinskih dronov. Rusija v letu 2026 izgublja več vojakov mesečno, kot jih rekrutira.
Tridnevna omejena operacija, ki jo je februarja 2022 napovedal ruski avtokrat Vladimir Putin, se je torej spremenila v vojno izčrpavanja.
Ohromljena ruska naftna industrija
Ukrajinska strategija temelji na dolgi kampanji napadov z droni, katere cilj je preprečiti Rusiji, da bi vzdrževala logistiko in prevoz goriva na okupirani Krim, ter oslabiti že tako raztegnjeno rusko zračno obrambo. Tiskovni predstavnik ukrajinske mornarice, kapitan bojne ladje Dmitro Pletenčuk, je 16. julija poročal, da so operacije ukrajinskih sil za brezpilotne sisteme v Azovskem morju ohromile ruski prevoz goriva in otežile ruske dobave na okupirani Krim. Pletenčuk je izjavil, da so ukrajinske sile razširile svojo kampanjo napadov z droni na ruske pomorske oskrbovalne poti v Črnem morju in da ogrožajo ruske pomorske komunikacijske poti, zlasti liniji Novorossijsk–Bospor in Don–Bospor.
Regija Azovsko-Črno morje namreč predstavlja do 20 odstotkov ruskega izvoza surove nafte, pristanišče Novorossijsk v Krasnodarskem kraju pa je največje morsko pristanišče v Rusiji. Ukrajinske sile so osredotočene na ruska prizadevanja za prevoz goriva z majhnimi tankerji, ki prevažajo gorivo od reke do morja. Ruske sile se vse bolj zanašajo na pomorske komunikacijske linije (SLOC), potem ko so ukrajinske sile začele učinkovito onemogočati ruske kopenske komunikacijske linije (GLOC), ki povezujejo okupirani Krim z Rostovsko oblastjo prek južne Ukrajine.
Pletenčuk je za medije izjavil, da ruske sile niso okrepile zračne obrambe vzdolž pomorskih komunikacijskih linij med Azovskim in Črnim morjem kljub ponavljajočim se ukrajinskim obalnim opozorilom o omejitvah plovbe na tem območju v zadnjih treh letih. Zdi se, da ruske sile zaradi pomanjkanja zračne obrambe ne bodo mogle zaščititi vseh plovil in da bodo ruske vojne ladje ob spremljanju tovornih ladij izpostavljene ukrajinskim napadom.
Ukrajinski napadi motijo tudi oskrbo letališč na okupiranem Krimu z letalskim gorivom. To bo verjetno privedlo do pomanjkanja goriva v prihodnosti in vplivalo na sposobnost Rusije, da brani črnomorsko regijo pred ukrajinskimi brezpilotnimi letali. Ruske sile se zaradi prejšnjih ukrajinskih operacij in pomislekov glede napadov že izogibajo zanašanju na most čez Kerško ožino. Pletenčuk je namignil, da so ukrajinske sile prenehale z napadi na most, ker ga bodo morale ruske sile uporabiti za umik z okupiranega Krima v Rusijo.
Vse močnejša ukrajinska kampanja napadov srednjega in dolgega dosega, usmerjena proti ruskim kopenskim in pomorskim oskrbovalnim potem v azovsko-črnomorski regiji, bo verjetno še naprej izolirala okupirani Krim in motila rusko vojaško logistiko. To bo posledično otežilo ruske ofenzivne operacije in oviralo nadaljnji napredek Rusije na jugu Ukrajine.
Rusija mora uvažati gorivo iz tujine
Zdi se, da je ukrajinska taktika napadanja ruske naftne industrije zelo uspešna. Rusija se namreč po poročilih obrača na Indijo za dodatne dobave bencina, saj dolgotrajna ukrajinska kampanja še naprej zmanjšuje ruske zmogljivosti rafiniranja nafte. Agencija Reuters je sredi julija poročala, pri čemer se je sklicevala na dva vira, seznanjena z zadevo, da se vodilna ruska energetska podjetja – vključno z državnimi, kot so Rosneft, Gazprom Neft in Lukoil – obračajo na indijske rafinerije za dodatne dobave. Po poročanju Reutersa je vsaj en tovor indijskega bencina že odplul proti Rusiji, v prihodnosti pa naj bi sledile še dodatne pošiljke. To pomeni, da je nekdanja velesila na področju izvoza energentov zdaj prisiljena v uvoz.
Po ocenah poznavalcev Rusija verjetno vsaj dva meseca ne bo uspela obnoviti približno 40 odstotkov svojih rafinerijskih zmogljivosti, tudi če Ukrajina preneha napadati ruske rafinerije nafte. Kar pomeni, da bo morala še naprej uvažati gorivo iz tujine.
Viri iz treh indijskih državnih rafinerij nafte so navedli, da so se ruska podjetja obrnila nanje za dodatne dobave bencina, vendar so jih Indijci opozorili, da indijske rafinerije nafte nimajo presežnih količin bencina za izvoz. Vir, seznanjen z zadevo, je izjavil, da bi lahko nadaljnje indijske pošiljke bencina dosegle Rusijo prek prenosov z ladje na ladjo. Opozoril je tudi, da bi Moskva v prihodnje lahko potrebovala še zaloge dizelskega goriva, čeprav so te po ocenah poznavalcev trenutno še zadostne.
Dolgotrajna ukrajinska kampanja napadov na rusko infrastrukturo zmanjšuje tamkajšnje zmogljivosti rafiniranja nafte. To v zadnjih nekaj tednih povzroča pomanjkanje bencina v večini ruskih regij ter v okupirani Ukrajini, hkrati pa Rusijo sili v izvoz surove nafte in uvoz rafiniranega bencina iz držav, kot je Indija.
Ukrajina bo verjetno nadaljevala s svojo strategijo napadov na rusko naftno industrijo, da bi Rusijo še bolj prisilila k iskanju rafiniranega bencina v tujini.
Odstavitev obrambnega ministra sprožila proteste
Ukrajina se je medtem znašla v manjši politični krizi. Sredi julija, le dan po največjem državnem prazniku, je predsednik Zelenski s podporo Verhovne rade, se pravi parlamenta, zahteval odstop vlade premierke Julije Sviridenko. Parlament je nato 16. julija potrdil imenovanje nekdanjega generalnega direktorja državnega energetskega podjetja Naftogaz, Sergija Koretskega, za novega ukrajinskega predsednika vlade. Položaje v novi vladi bodo obdržali podpredsednik vlade in minister za energetiko Denis Šmihal, finančni minister Sergij Marčenko ter ministrica za digitalno transformacijo Oksana Ferčuk. Načelnik ukrajinske nacionalne policije, general Ivan Vyhivski, je postal minister za notranje zadeve, največ prahu pa je dvignila zamenjava obrambnega ministra Mihaila Fedorova.
Poznavalci pravijo, da je prav zamenjava Fedorova razlog za rekonstrukcijo vlade. Petintridesetletni Fedorov je poslovnež, ki do imenovanja pred pol leta z vojsko ni imel nobene zveze. Predstavil je niz reform – modernizacijo vojske, vojaških doktrin, taktike, organizacije in zlasti temeljito prenovo birokratskega aparata, ki ga je Ukrajina podedovala še iz stare sovjetske vojske.
Pri tem je prišel v spor s poveljnikom vojske, generalom Oleksandrom Sirskim. Nihče sicer ne dvomi o domoljubju Sirskega, čeprav je po rodu Rus (njegova starša in brat živijo v Rusiji), vendar pa je kot sin častnika, ki se je prav tako izšolal v nekdanji sovjetski vojski, preprosto ukalupljen v zastareli sistem, ki ga je Fedorov skušal reformirati.
Zelenski si ni upal zamenjati Sirskega in »stare garde« visokih častnikov okoli njega, zato je raje odstavil Fedorova. Za novega obrambnega ministra je bil imenovan Jevgen Hmara, nekdanji vodja ukrajinske varnostne službe (SBU).
Fedorov je izjavil, da je zavrnil ponudbo Zelenskega, da bi postal predsedniški svetovalec ali na kakšen drug način ostal v predsednikovi ekipi. Zaradi njegove razrešitve so odstopili tudi nekdanji svetovalec ukrajinskega ministrstva za obrambno tehnologijo ter strokovnjak za brezpilotne letalnike in elektronsko bojevanje Serhij »Flash« Beskrestnov, nekdanji svetovalec ukrajinskega obrambnega ministra Serhij Sternenko in namestnik poveljnika ukrajinskih letalskih sil, polkovnik Pavlo Jelizarov.
Fedorova razrešitev je poleg tega sprožila obsežne proteste v najmanj 18 ukrajinskih mestih, vključno s Kijevom, Lvovom in Harkovom, saj so njegove reforme imele veliko podporo tako v civilni sferi kot tudi pri mlajših, manj dogmatskih častnikih.
Beg premoženja ruskih oligarhov
Vladimir Putin pa se na drugi strani sooča z nekoliko drugačno krizo – s krizo zaupanja in z begom premoženja v tujino. Po poročanju Bloomberga več najbogatejših Rusov, vključno z nekaterimi, ki so blizu ruskemu predsedniku, preusmerja svoje finančne portfelje v kriptovalute, zlato, tuje nepremičnine in druge naložbe v tujini. Ruske elite so vse bolj zaskrbljene zaradi nedavnih odmevnih zasegov premoženja ter splošnega stanja ruskega bančnega sektorja in širšega gospodarstva. Kremelj je pred kratkim sprejel ukrepe, ki izpodbijajo status quo med Putinom in ruskimi oligarhi. Putin naj bi 26. marca 2026 na srečanju z vodilnimi ruskimi poslovneži od njih zahteval donacije za vojna prizadevanja, s čimer je prelomil obljubo, ki jo je oligarhom dal julija 2000, da bo podpiral privatizacijo sovjetskega premoženja, če se ti ne bodo vmešavali v rusko politiko in bodo prisegli zvestobo njegovi oblasti.
Za nameček je ruski generalni tožilec maja letos nacionaliziral največje rusko zasebno kmetijsko korporacijo, kar je med rusko oligarhijo sprožilo alarm. Ruska elita zato začenja z ukrepi za zavarovanje svojega premoženja, saj očitno ne zaupa več Putinu, in kot trdijo nekateri, vse bolj dvomi tudi o »končni zmagi« v vojni z Ukrajino.
