Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se z zgodovinarjem mag. Jurijem Pavlom Emeršičem, ki poučuje zgodovino na Gimnaziji Želimlje in je velik poznavalec predvsem novejše zgodovine. V pogovoru smo se dotaknili predvsem nekaterih perečih tem, povezanih s spominom na slovensko osamosvojitev, saj je naš sogovornik junija sodeloval na mednarodnem simpoziju ob 35-letnici slovenske državnosti.
DEMOKRACIJA: Letos mineva 35 let, odkar je Slovenija postala država. Zdi se, da spomin na to ostaja prisoten le pri majhnem delu ljudi. Ali je ta vtis resničen?
Mag. Jurij Pavel Emeršič: Žal je res tako. Spomin je večinoma prisoten pri tistih, ki so osamosvojitvene dogodke doživeli, ter pri njihovih bližnjih. Pa še med njimi so takšni, ki jih ne ocenjujejo pozitivno, ker Slovenija ni bila njihova intimna opcija. Ni malo tistih, ki idealizirajo čas totalitarne Jugoslavije, omalovažujejo vojno za Slovenijo in zastavo obesijo izključno 27. aprila.
Kje so razlogi, da se je osamosvojitev nekako umaknila iz zgodovinskega spomina? Je kriva časovna oddaljenost?
Časovna distanca zagotovo ni razlog. Dokaz za to je 2. svetovna vojna, ki je pri nas zelo prisotna – ne le v šoli in medijih, ampak tudi na ulicah, v parkih in krajih, ki nosijo imena revolucionarjev (na primer sramotno Kidričevo). Visoki politiki se še vedno priklanjajo slednjim, ne pa padlim za Slovenijo. Častilci rdeče zvezde načrtno brišejo spomin na osamosvojitev, ker jim stari dialektični boj bolj ustreza. V času starega režima namreč koreninijo njihovi privilegiji, pokojnine, zaplenjena stanovanja, perzijske preproge … Jasno in enotno izražena volja osamosvojitvenega časa jih je razgalila. Žal pa jim ni odvzela vzvodov oblasti.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
