Piše: Marjeta Bogataj
Tudi nogomet ni več to, kar je bil. Saj je logično in pričakovano – bilo je le vprašanje časa, kdaj bo nova tehnologija prodrla v ta najbolj priljubljen šport na svetu. Sicer prodira že nekaj let, a še nikoli njen vpliv ni bil tako izrazit, kot je na tem svetovnem prvenstvu.
Sodniški VAR je nekaj res čudnega. Tehnologija, ki omogoča zelo natančen ogled dogodkov na igrišču, naj bi odpravljala ali vsaj zmanjševala napake človeških sodnikov. Toda ker pravila niso dovolj jasna, o posameznih VAR-pregledih pa še vedno odločajo ljudje, se razplamtevajo protesti in vroče razprave. Prevladuje namreč prepričanje, da organizatorji določene reprezentance privilegirajo – da jim s selektivnim izbiranjem VAR-pregledov in pristransko interpretacijo pravil omogočajo prednosti, ki si jih ne bi zaslužile.
Da, skratka, »strici iz ozadja« najprej sprejmejo odločitev, ki gre v korist enim in v škodo drugim, nato pa v posnetkih poiščejo nekaj, kar to odločitev podpira. In v podatkih čipa, ki je v žogi – poetično temu pravijo »srčni utrip žoge«. Se je žoga dotaknila las hrvaškega nogometaša ali nekega kabla in spremenila smer ali ne? Debate so neskončne in odvisne od tega, kaj kdo zagovarja oziroma za koga navija.
Jaz priznam, da nimam pojma, samo gledam in se čudim. Ko sem bila otrok, mi je bilo o nogometu vse jasno. Vedela sem, da sta dva polčasa po 45 minut, poznala sem pravila in dejstvo, da se dogajajo človeške napake. Danes se zdi, da je napak več in da so celo namerne. Ali vsaj, da smo izumili nekaj, kar se zdaj šele diletantsko učimo uporabljati. In čeprav mi v zvezi s tem prvenstvom marsikaj ni všeč (političnega vmešavanja niti ne omenjam), nekoliko presenečeno ugotavljam, da kljub vsemu z veseljem pričakujem in gledam tekme. Res je nekaj posebnega v tem nogometu!
