Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Prvak DZ Zoran Stevanovič je parlamentarne razprave po fiasku prejšnje vodje parlamenta usmeril na raven dostojno kultiviranega podajanja zamisli in idej, argumentov in debat poslancev, od katerih vsakdo dobi možnosti sodelovanja o ključnih zadevah, katere so ker nenazadnje vplivajo na državljane.
Kljub neutemeljenim in zastaranim očitkom na njegov račun ni opaziti, da bi Zoran Stevanović izgubil pokončno držo, kar navdušuje številne Slovence, ki mu verjamemo. Kajti ne govori neumnosti, saj kar izreče drži, kar je tudi dokazal, odkar vodi parlament.
Parlament je IV. 2026 kot ustanova pridobil od 2022 do 2026 zamajano zrahljan ugled, saj so prejšnje obdobje zaznamovali izbruhi zlasti takih poslank ki so si DZ uzurpirale na robustno avtoritaren način, pri čemer jih je Klakočarjeva podprla, ker so bile pod pod okriljem interesov tedanje koalicije na čelu z GS medtem ko so bili drugi zatirani.
Poglejte Stevanovićevo usposobljenost, njegov govor in dikcijo brez zmešnjave, jasnost poante tega, kar izreče, kako stoji za besedami in ne absurden govor omogoča prav vsem parlamentarcem, kakor je tudi čimbolj pravičen v omogočanju podajanja mnenj tako koalicijskim kot opozicijskim poslancem, in to vsem, brez izjeme ali kakršnih koli izključevanj. Drži se pravil parlamentarne procedure pri čemer se hkrati zavzema za pojasnjevalno argumentiranje brez protislovnosti in logiko v razumevanju.
Državni zbor kot institucijo zakonodajne veje oblasti vodi na pošten in suveren način, brez hinavščine kateri smo bili priča v preteklem plehkem vodenju Urške Klakočar Zupančič, ki je namesto vsebine razprav čestoma v središče postavljala njeno videnje o zadevah o katerih pa takratni poslanci tedanje opozicije zaradi Klakočarjeve sploh niso smeli imeti zadnje besede. Opazna Klakočarjeva je opaznost večkrat izsiljevala ali pa se je silila v ospredje kakor kakšna pozerka pri narcisoidnosti, v nenehnem hlepenju po pozornosti. Še zdaj, odkar je njen mandat kot vodje DZ tudi uradno potekel se medijsko izpostavlja, tudi v edicijah Delo revij, namigne, da so ji nekateri zavistni, pravzaprav je nočejo razumeti, nje, ‘sočutne’ ampak prav obratno je sama dokazovala, kar je možno interpretirati, kot, da bi bila od teh, ki je nimajo čemu razumeti izigrana, čeprav se v parlamentu z ravnanjem in obnašanjem do Janševih poslank in poslancev v mnogih situacijah ni obnašala korektno. Sposobna se čuti tudi za predsednico države, ker zakaj pa ne pri čemer bi sklepajoč po pretekli izkušnji imela dvojna merila, ampak do takrat je leto in pol, četudi bo več mesecev prejemala isti prihodek kot doslej. Vendar bo s kandidiranjem za županske volitve dala zaušnico celo šerifu Z. Jankoviču.
Vsekakor Klakočarjeva pretirano hlepi po pozornosti, kot kak otrok med odraščanjem. Izven zakonskemu rokerju s katerim si delita posteljo javno izkazuje njeno privrženost tudi preko medijskih objav njenih misli kakor da sta oba alfa in omega politične estrade. Problem je ker gre pri tem za globlja čustva. Čustva in politično delovanje pa se ločuje, ker državniška drža in zaljubljenost ena z drugo ne sovpadata, kjer zameglita realnost. Ego Klakočarjeve je bil osladno nadut, zasebno življenje je dajala preveč v ospredje.
Zoran Stevanovič že s postavo izkazuje da je vrli možak, pa še načelen je in korekten. Verjetno je imel tudi v šoli vzorno vedenje, ki ga ohranja in se ne spušča na nizek nivo. Ker je že nekdaj pripomogel k javnemu redu ve, kaj je dopustno in olikano in kaj bi zapacalo ugled Šubičeve 4, ki je stavba izmenjave mnenj in razpravljanj brez udarcev, kjer se ne dopusti preseči nedopustne ravni žaljenja ali prekomernega odvzema časti. Pod njegovim vodenjem naš parlament ne bo doživel pretepanj predstavnikov ljudstva. Ker je končno vzpostavljen red kateri hočemo živeti v urejeni državi nismo razočarani. Občudujemo lahko Stevanovićeve poteze ki pričajo o trdnem karakterju in osebnosti.
