Piše: Dr. Anton Olaj, pravnik, policist, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor slovenske policije
Politična stigmatizacija in dehumanizacija! Po menjavi oblasti leta 2022 je slovenski politični prostor zaznamovala uporaba izraza »čiščenje janšistov«. Ta sintagma ni problematična zgolj zaradi svoje politične vsebine. V sebi nosi tudi element politične stigmatizacije.
Politična stigmatizacija posameznika ne opredeljuje po njegovih konkretnih ravnanjih, strokovnosti ali odgovornosti, temveč ga reducira na domnevno politično identiteto. Beseda »čiščenje« pa ustvarja predstavo, da je odstranjevanje takšnih oseb nekaj legitimnega in družbeno koristnega. Prav v tem se kaže njen dehumanizacijski potencial, saj posameznik ni več obravnavan kot oseba s svojimi pravicami in odgovornostmi, temveč kot del nezaželene skupine, ki jo je treba odstraniti iz sistema.
Kot osrednjega političnega nosilca procesa »čiščenja janšistov« lahko prepoznamo nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba.
Danes, nekaj let pozneje, se ne postavlja več vprašanje, ali je takšno čiščenje bilo. Postavlja se vprašanje, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so bili v tem procesu prizadeti.
Policisti kot predmet naknadnih postopkov in pravnega nasilja
Posebno izrazito se to vprašanje pojavlja v policiji. Zoper številne policiste in vodstvene delavce policije so bili uvedeni različni postopki – od nadzornih, ki jih je del javnosti dojemal kot politično motivirane, do delovnopravnih in kazenskih postopkov. Lahko bi rekli, da se je nad njimi izvajalo oziroma se še vedno izvaja določena oblika pravnega nasilja.
Skupna značilnost teh primerov je bila, da so se policistom očitale nepravilnosti pri delu v času 14. vlade Republike Slovenije. Ravnanja niso bila povezana z osebnim okoriščanjem, korupcijo ali povzročitvijo premoženjske škode, kar bi sicer predstavljalo pričakovani predmet notranjevarnostnih postopkov in kazenskega pregona. Vsebina postopkov so bila ravnanja, povezana z izvajanjem policijskih nalog, organizacijo dela, sprejemanjem operativnih odločitev ali vodenjem policijskega sistema v politično in javnozdravstveno izjemno obremenjenem obdobju epidemije covida-19. V svojem bistvu so ti postopki pomenili naknadno pravno presojo ravnanj, ki so bila ob svojem nastanku del uradnega delovanja države.
Obljube poprave krivic
V delu kritične javnosti se je zato oblikovalo stališče, da bi morale biti prizadete osebe deležne ustrezne poprave krivic in povrnitve dobrega imena. Takšnim pričakovanjem so se v predvolilnem obdobju pridruževali tudi nekateri predstavniki politike.
Ironija je, da je po letošnji politični menjavi oblasti vprašanje institucionalnega zadoščenja skoraj izginilo iz javnega prostora. O čiščenju se skoraj ne govori več. Pozornost politike se je usmerila drugam, položaj prizadetih posameznikov pa je ostal nespremenjen.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
