Piše: Gašper Blažič
Ali je 35 let po najbolj epohalnem dogodku slovenske zgodovine dovolj dolga doba, da se končno zaključi težavna tranzicija oziroma kontinuiteta z nekdanjo komunistično Jugoslavijo? To vprašanje je še kako pomembno ob dejstvu, da je spomladi letos prišlo do pomembnega preloma.
Namreč, podobno kot leta 1990, po prvih večstrankarskih volitvah, so se politične sile, ki zagovarjajo prenovo in spremembe, povezale med seboj in s tem zaobšle sicer nepisano pravilo volitev – da je zmagovalec tisti, ki osvoji največ glasov. No, v trenutnem volilnem sistemu pravega zmagovalca pravzaprav ni, saj volitve šele omogočijo delitev kart. Ne glede na to, da je do zdaj vladajoči Svobodi sicer uspelo priti do zelo rahle relativne zmage zaradi učinka konstrukta Black Cube ter prevar v samem volilnem postopku, je zmagala ideja mlajših generacij, ki si očitno ne želijo socializma v takšni meri, kot smo sprva mislili. Prav nasprotno – sedanja vlada dejansko odseva željo velikega dela volilnega telesa po spremembah v samem konceptu, ki je doslej temeljil na t. i. »poznem socializmu«.
Golobova vlada je zaostrila t. i. pozni socializem
Sintagmo »pozni socializem« je pred desetletji redno uporabljal prvi slovenski zunanji minister, profesor in publicist dr. Dimitrij Rupel. Gre za kombinacijo pomanjkanja, korupcije in avtokracije, pri čemer je Rupel upravičeno opozarjal na legitimizacijo nekdanjih režimskih struktur ter kontinuiteto oblasti v Sloveniji. V zadnjih štirih letih pa smo pod Golobom tovrstni »pozni socializem« doživljali še posebno intenzivno. Omenili smo že izbris spominskega dneva na žrtve komunizma ter ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve; prejšnja vladajoča elita je izbrisala vsak poskus diskontinuitete z nekdanjim jugoslovanskim političnim, gospodarskim in nasploh družbenim sistemom, ki je temeljil na samoupravljanju, udbovski kontroli ter neuvrščenosti v zunanji politiki. Vsi trije elementi so se namreč dobro pokazali na vseh področjih, od visokih davkov, birokracije, minimalne plače, obvezne božičnice in masovnega zaposlovanja v javni upravi pa vse do zunanje politike, ki je Slovenijo obračala k jedrni Afriki ter Palestini. Obenem pa je prejšnja oblast avtoritarno obračunavala denimo s tednikom, ki ga pravkar berete. Prav zato je z imenovanjem nove vlade nastopilo nekakšno olajšanje. Razen seveda za tiste, ki so doslej jezdili na konju starih privilegijev in se zavedajo, da jim ukrepi nove vlade spodkopavajo temelje za delovanje v prihodnosti. Zdaj se zbirajo podpisi za referendum že za najmanj tri zakone (interventni zakon, zakon o parlamentarni preiskavi, zakon o lokalnih volitvah, verjetno se bodo lotili tudi zakona, ki na novo ureja dostojen pokop žrtev komunizma), a dejansko to odseva tudi razmeroma posrečeno politiko vlade, ki je najbolj neprijetne ukrepe sprejela takoj na začetku.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
