Piše: Nina Žoher
Naša domovina se res ne more pohvaliti z veliko kvadraturo, se pa nedvomno lahko pohvali z osupljivimi naravnimi lepotami in srčnimi ljudmi.
Slovenke in Slovenci smo namreč marsikdaj, ob takšnih in drugačnih stiskah, dokazali, da znamo stopiti skupaj. Še posebno osupljivo pa je, kadar pokažemo, da znamo biti tudi enotni. Enotnost je zlasti vidna, ko stiskamo pesti za naše športne junake v najrazličnejših športnih disciplinah. Takrat človek res dobi občutek, da ni pomembno, kdo je naš in kdo vaš, saj smo preprosto »mi Slovenci«.
A ko se zajadra v druge sfere, zlasti na področje politike, se kaj kmalu izriše diametralno nasprotna slika. Priča smo razprtijam, medsebojnemu obtoževanju, medijskim gonjam, ideološkim obračunom itd. Včasih se zdi, kot da smo na fronti. Ker pa nihče ni pobral vse modrosti sveta, je več kot jasno, da Slovenija ne more uspešno napredovati brez sodelovanja obeh polov pri pomembnih vprašanjih, saj ta zadevajo vse nas.
Čeprav pred vsakokratnimi volitvami poslušamo leporečenje, kako pomembno je za našo državo sodelovanje, se roko sodelovanja vsem, ki so prestopili parlamentarni prag, ponudi samo v času desnosredinskih vlad, in tudi tokrat ni nič drugače. A vedno znova stranke na levem polu zavrnejo ponujeno roko sodelovanja, saj jim je kot kaže najbolj pomembno vodenje političnega boja.
Čeprav pred vsakokratnimi volitvami poslušamo leporečenje o tem, kako pomembno je sodelovanje za našo državo, ponudijo roko sodelovanja vsem, ki so prestopili parlamentarni prag, samo desnosredinske vlade – in tudi tokrat ni nič drugače. Vendar stranke na levem polu vedno znova zavrnejo to gesto, saj jim je, kot kaže, najbolj pomembno vodenje političnega boja.
Ampak če bi obstajala iskrena želja po delu v korist vseh državljank in državljanov, verjamem, da pomislekov glede sodelovanja zunaj lastnega pola preprosto ne bi smelo biti. Do sodelovanja pa bo lahko prišlo šele takrat, ko bo dozorelo spoznanje, da to ne pomeni zmage enih ali drugih, temveč zmago prav vseh nas.
