Piše: Vančo K. Tegov
Ja, junija se začenja obdobje, ki bi moralo in smelo v zavesti njenih državljanov pomeniti veliko. Predvsem ponos, da živimo v lastni državi, da imamo lasten jezik in ga uporabljamo ob vsaki priložnosti, da krepimo in negujemo svojo kulturo ter gojimo globoko navezanost do nje – do domovine, države in njenih ljudi.
Vsaka situacija bi morala biti priložnost za potrditev in krepitev tega, kar je v nas najboljšega. Krepiti tisto, na čemer temelji obstoj vsakega naroda ali nacije: pristno, srčno in polnovredno domoljubje – odnos do države, s katero se popolnoma istovetiš, tako da si ti ona in je ona ti. Tako bi moralo biti.
Ali je v resnici tako, kot bi moralo biti?
Žal v mnogočem ni. Pri delu prebivalstva je pristno čutenje lastne države celo zaničevano s strani tistih, ki se želijo postaviti nad to. Kot da so prerasli patriotizem, celo da se ga sramujejo. To pa je daleč od tega, kar sami imenujejo svetovljanstvo, internacionalizem ali progresivnost. Področja, kjer je to najbolj očitno, so:
-slepo zagovarjanje določenih gibanj in ideologij,
-varovanje narave pred njo samo,
-sistematično uničevanje lastne zgodovine,
-izguba kulturne identitete,
-dopuščanje razgradnje temeljev civilizacije, iz katere izhajamo,
-sprejemanje vplivov z območij, kjer so se ti vplivi že pokazali kot destruktivni in neprimerni za naš prostor.
Tudi v vsakdanjem življenju so ti »učinki« vse bolj vidni. Veliko teh »drugačnih« se sredi mest klanja do tal, moti promet, povzroča kaos, na javnih mestih (WC-ji, trgovine, banke) jih srečujemo zakrite, kjer je identifikacija nujna. Pojavljajo se nadlegovanje, spolno nadlegovanje, nedostojno vedenje v javnosti, zaničevalen odnos do domačinov in številne druge situacije, ki so daleč od normalnosti za naše okolje.
Internacionalizem je hud mentalni hendikep za tiste, ki ne zmorejo temeljnega in nujnega patriotizma – zavedanja, da si najprej Slovenec, domoljub, in šele nato odprt za druge, ki se znajo in hočejo prilagoditi.
Drug zelo pomemben »učinek«, ki močno kvari sliko o tem, kar nas določa, je vsiljevanje nedefiniranih spolnih identitet kot nečesa naprednega. To je v popolnem nasprotju z naravo in človeško naravo. Gre za posledico banalizacije svobode, ki normalno in vsakdanje potiska v območje nenormalnega in patološkega. Naša kultura in mentaliteta tega – kljub visokemu tolerančnemu pragu Slovencev – ne prenese.
Kaj je jamstvo za obstoj in krepitev identitete?
Domoljubje je temeljna sestavina vsakega normalno razvitega človeka. Narod brez tega čutenja je v velikem kognitivnem primanjkljaju. Oseba, ki ga nima, pa je prikrajšana za nekaj bistvenega, kar jo določa. V tem sklopu državljana in domoljuba imata odločilno vlogo tradicija in kultura, pridobljena skozi stoletja. Le tisti, ki vse to zna povezati v celoto, lahko postane pravi človek, Slovenec, domoljub in človekoljub. Maše za domovino so nekaj povsem normalnega, potrebnega in zaželenega za utrjevanje in ohranjanje tega, kar imamo in želimo imeti tudi v prihodnje: ponos, zavedanje, veselje in domoljubje. Da bi to lahko dosegli, potrebujemo neideološko izobraževanje, brez zatajevanja določenih obdobij narodove preteklosti. Polarizacija, marginalizacija in zamolčevanje resnice v šolah se morata umakniti. Izobraževanje mora biti izobraževanje in ne orodje za poudarjanje marginalnih tem na račun trdnosti in ponosa državljanov s slovenskim čutečim srcem in dušo.Vsa zgodovina nam je skupna – dosedanja in tista, ki prihaja.
Vse mejnike v narodovi zgodovini bi morali praznovati z veseljem. Slovenija, slovenskost in pripadnost državi so vrednote, ki jih moramo z veseljem izkazovati. Vrniti jih moramo v dušo, srce in misli vsakega izmed nas.
Vsak je lahko domoljub!
