Je pomlad, a žal ne tista prava,
ko docela čisti se okolje,
ko požge se slama, da bo bolje
in obilneje nam zrasla trava.
Je pomlad, slabo poganja trava,
ki v državne jasli se prenaša,
s travnika živino, glej, odnaša,
je pregnana zdaj še ena glava.
Pravijo, da glava ni edina,
da še več živine bo odgnane,
prostor dela se za dobro znane,
zdaj odšla kot prva je glavina.
Vest po travniku se ta raznaša,
kakor telekom jo nosi ptiček,
da oskubljen bo še kak teliček,
ki konj šarec ga pač ne prenaša.
Travnik to bo konjski zdaj docela,
za goveje ni prostora glave,
nanj spusti se le konjičke prave,
čistka se pomladna je začela.
Milo gleda z mero to konjiček,
ki ostal je lani brez ročajev,
čredica ga šarčevih lakajev
označuje zdaj, da je teliček.
Za dve pasmi konjski ni prostora,
ena drugi scela zdaj preseda,
noče je na trati za soseda,
šarec konj stran zbrcati jo mora.
Nič ne de, pomladi ni še prave,
a ko pride, konjem vsem je jasno,
se boje zahrzati to glasno:
travnik bo brez vsake konjske glave.
Preden to zgodi se in prevzeti
travnik bodo mogle glave zdrave,
preden zapusté ga bolne krave,
bo najmanjša morala leteti.
